Digitalna demenca pri otrocih: strokovnjaka o tem, kako telefoni cvrejo možgane

Pretekli teden je v Celju potekala že četrta dobrodelna debata Na vrtiljaku omrežij, dogodek, namenjen 12-letni deklici, ki je ob svoji čustveni stiski želela končati življenje. To ni več osamljen primer v naši družbi, vse več mladih pade in zapade v past sodobne tehnologije, iz katere se rodijo največje človekove stiske in od katere vodi le dolgotrajna pot. Psihoterapevt in vodja Centra za zdravljenje odvisnosti Nova Gorica Miha Kramli, ki se z različnimi oblikami zasvojenosti ukvarja že trideset let, je ob tem pomenljivo dejal, da se stanje na področju zasvojenosti s sodobno tehnologijo rapidno poslabšuje. »Pred štirimi leti sem rekel, da je stanje vsako leto slabše, nato sem začel govoriti, da je slabše vsak mesec, vsak teden in dan, sedaj pravim, da je vsako uro slabše. Po šest klicev na dan prejmemo, prej smo jih toliko mesečno. Kar 60 odstotkov obravnav v našem centru pa je dandanes obravnav zaradi nepravilne uporabe nove tehnologije, medtem ko so ostalih 40 odstotkov droge.«

Sodobna tehnologija in pametni telefoni imajo na posameznike skrb vzbujajoče vplive, predvsem na otroke in mladostnike, katerih možgani se šele razvijajo. To niso le najhujše zasvojenosti, ki vodijo v nezmožnost opravljanja vsakodnevnih funkcij in v skrajnih primerih celo v samopoškodovanje, samomorilne misli in smrt, temveč raznorazne stiske, anksioznost, depresija, slabe socialne veščine, pomanjkanje produktivnosti in koncentracije, verbalno in spolno nasilje ter izguba pristnih stiskov, zaradi česar postajamo ljudje še bolj ranljivi.

Drugačni možgani

Sara Isaković je nekdanja plavalka, dobitnica srebrne olimpijske medalje, danes pa psihologinja in trenerka čuječnosti. Kot je poudarila, so raziskave že pokazale, da so možgani današnje generacije drugačni od prejšnje, kajti tehnologija in omrežja povzročajo nevrokemične spremembe v možganih, zaradi česar ti niso sposobni več aktivirati izvršilnih funkcij, kot so samoregulacija, regulacija čustev, empatija, sočutje, osredotočenost, ciljna naravnanost.

»Ko sežemo po telefonu in smo dobili nov komentar ali všeček, se izloča dopamin, kar možgani prepoznajo kot nagrado. To nas motivira, da posežemo po telefonu znova in znova. Toda telefoni so le prevara tehnologije, saj mislimo, da se bomo, ko posežem po njem, bolje počutili, vendar pa se po uporabi počutimo izčrpane, naši možgani so utrujeni. To občutimo že odrasli, kaj šele otroci, ki dobijo telefone v roke še preden so njihovi možgani zreli,« je dejala Sara Isaković in izpostavila statistiko, ki kaže, da preživijo otroci znotraj enega leta tudi po cel mesec na telefonih, kar onemogoča funkcijo možganov, ki je odgovorna, da gre človek v svet, da preizkuša, je ciljno naravnan, osredotočen, prisoten in motiviran.

»Zasvojenost z všečki in komentarji po domače povedano scvre možgane, sploh tiste predele, ki omogočijo, da iz dneva v dan normalno funkcioniramo. In to je postalo že generacijsko, kajti 95 odstotkov najstnikov v zahodnem svetu preživi na pametnih telefonih povprečno štiri do šest ur na dan, tudi ponoči, kar je najbolj zaskrbljujoče, saj ne dobijo dovolj spanca in kvalitetnega spanca, ki bi jim obnovil možgane in dopaminski rezervoar. Naši možgani imajo dopaminski sistem v obliki limone, na dan imamo eno limono, toda vsakič, ko smo na telefonu, ko swajpamo, skrolamo in dobivamo nagrade v obliki všečkov, stisnemo iz nje nekaj dopamina. Ta limona je danes v dveh do treh urah že do konca stisnjena, mi pa potrebujemo dopamin, da gremo v normalen svet, se učimo, počnemo vsakdanje stvari, hišna opravila, se družimo, da sploh gremo od doma. Moramo se zavedati, da je naše duševno zdravje samo reakcija tega, da možgani niso zdravi, zato se moramo pogovarjati o možganih kot o mišici, ki jo je mogoče oblikovati in trenirati, da postane močna in odporna,« je opozorila Sara Isaković.

Digitalna demenca

Da se odvisnost od sodobne tehnologije stopnjuje in moramo narediti vse, da ne bomo od nje zasvojeni, dobro ve Miha Kramli.

»Otrok ima ob rojstvu sto milijard možganskih celic. Adaptacija možganov na intenzivne dražljaje se je včasih zgodila ob prehodu iz osnovne v srednjo šolo, sedaj se zgodi že v zibelki,« je izpostavil Kramli in podal primer, kako elektronska slikanica nad zibelko s svojo intenzivnostjo tako močno vpliva na možganske celice otroka, da premaga celo njegovo osnovno potrebo po gibanju.

Kaj se zgodi? »Otrok je na miru in ne grize več. V njem nastane tako veliko zadovoljstvo, da premaga osnovno potrebo, da bi shodil, kaj šele stekel. Otrok, ki je nenehno izpostavljen intenzivnim dražljajem, sčasoma postane obseden z njimi, možgani ne prepoznajo več atraktivnosti v realnem svetu in postanejo nefunkcionalni. Zato je vse več digitalne demence med mladimi, kajti otroci obremenijo možgane z vsemi signali v enem dnevu tako močno, kot so jih otroci prej v dveh letih. To ima za posledico, da ne morejo zadržati znanja in nimajo niti 15 minut koncentracije. Starši pogosto rečejo, kako so otroci doma znali za 5, a tega znanja v šoli niso sposobni izkazati. To je digitalna demenca,« je razložil Kramli.

Terapevt je danes veliko bolj pesimističen glede prihodnosti. To, kar se nam dogaja, je že civilizacijski problem, ne več le problem držav, je jasen, in zahodni svet v tej »vojni za bistrost možganov« izgublja. Prepričan je, da bi Evropejci ob abstinenci od tehnologije doživeli hudo abstinenčno krizo.

»Od 100 obravnavanih jih je nasilnih kar 36 zaradi abstinence od tehnologije, medtem ko od drog le trije,« poda Krami še en pomenljiv podatek.

Pametna naprave, stroga pravila

V njegovi ambulanti se zdravi najrazličnejši spekter posameznikov, od petletnikov pa vse do 82-letnikov. Pri najmlajših obravnavajo terapevti pravzaprav njihove starše in jih usposobijo, da bodo svojemu otroku sposobni postaviti kulturo uporabe nove tehnologije, medtem ko imajo primere najstnikov, ki preživijo po deset ali celo 15 ur na spletu, omrežjih ali so kako drugače zasvojeni z novo tehnologijo, postanejo popolnoma nefunkcionalni in ne hodijo niti v osnovno šolo več. Tu so tudi tako imenovani e-športniki, ki po cele dneve virtualno igrajo in tekmujejo ter so prepričani, da bodo v tem segmentu uspeli in služili denar, zato opustijo šolanje. Največ obravnav pri mladih med 12 in 30 letom pa imajo v novogoriški ambulanti zaradi zasvojenosti s socialnimi omrežji, igricami in youtubom.

Danes imamo informacij o škodljivosti nove tehnologije pri neprimerni uporabi dovolj, prav tako raziskav, kako ta spreminja naše možgane in s tem nas same. Izgovorov, da nismo vedeli, se ne da in da čakamo na zakonodajo države, ne moremo več imeti, se strinjata Miha Kramli in Sara Isaković.

»Starši se res ne zavedajo, kako nevarni so pametni telefoni. Dati telefon najstniku je enako, kot bi mu dali kokain. Najprej se moramo odrasli vprašati, kakšen vpliv imajo telefoni na nas in potem bi hitro spoznali, da tudi mi čutimo posledice, kako nam zaradi njih zmanjkuje fokusa, kakšna motnja so, koliko manj smo produktivni in učinkoviti, koliko manj družabni. Če to vemo zase, kako naj bo drugače pri 13-letniku, ki se mu možgani in njihove izvršilne funkcije še niso razvile. Izjemno tehnologijo imamo, ki pa jo moramo pametno uporabljati, zato potrebujemo stroga pravila.«

Zakonska podlaga

Da se na ravni EU že iščejo mehanizmi, kako bi mladim do 16 let prepovedali uporabo družbenih omrežij, kot je to naredila Avstralija, je kot nekaj pozitivnega izpostavil tudi Kramli. Pozitivno je tudi, da imamo od prvega septembra letos v Sloveniji zakonsko podlago, ki prepoveduje uporabo pametnih naprav v osnovni šoli in na območjih šole.

Marijana Kolenko je ravnateljica Osnove šole Lave v Celju, kjer otroci pametnih telefonov že dolgo ne uporabljajo več. »To smo imeli še pred zakonsko ureditvijo zapisano v šolskem pravilniku, starši so bili s temi pravili seznanjeni, težav nismo imeli nikoli. Pri tem smo bili tudi zelo dosledni. Da imajo šole sedaj tudi zakonsko podlago, da lahko samozavestno rečejo, pametne naprave ne sodijo v šole, je res dobrodošla sprememba. Končno lahko rečem, da se je nekaj naredilo otrokom v prid. Mi že leta spremljamo otroke, ki pridejo v prve razrede, kakšno je njihovo stanje, kako so razviti, kakšni so na področju slušnega zavedanja, kakšne so njihove govorne in gibalne sposobnosti … Ko to primerjamo s preteklimi generacijami, opažamo, da je v vsaki generaciji več otrok, ki imajo težave z dotikom, ki so govorno in slušno zelo šibki, z nižjo pozornostjo in koncentracijo. To je nova oblika zanemarjenosti, saj prihajajo otroci, ki niso razvili osnovnih funkcij. Če osnovne funkcije niso razvite, kot so motorika, grafomotorika in gibalna motorika, otrok ne more napredovati niti kognitivno.«

Šole se temu prilagajo tudi z zniževanjem standardov znanja in kriterijev, a se ne bi smele, je jasna Marijana Kolenko. »Razlike med šolami so danes velike in nekatere ostajamo zahtevne, ker vemo, zakaj smo tu. Kot smo slišali tudi od Mihe Kramlija in Sare Isaković, brez napora možganov ni napredka. Od otroka moraš zahtevati, da 'švica' in bilo bi krasno, če bi starši to tudi podprli in razumeli. Danes pa se nam zdi, da je za otroke vse pretežko. Toda nič ni zahtevnejše, kot je bilo pred 10 ali 15 leti, je pa res, so posledice novih tehnologij tako močne, da otroci niso več sposobni sami nekaj narediti, se učiti …«

Starši so vzorniki

Čakanje na evropsko ali državno zakonodajo in polagati vse upe na šole, ni rešitev. Največji vzorniki otrokom so namreč starši. Ti so tisti, ki jim morajo postaviti osnovna pravila in kot prvo naj velja, da v družbi otrok tudi odrasli ne uporabljamo telefona.

»Ljudje potrebujemo fizični stik z realnostjo, aktivna uporab nog in rok je tisto, kar nas nahrani z življenjem. Otrok mora biti aktiven, mora 'švicati', metati na koš, plezati … in potem ga virtualni svet in težke preizkušnje v življenju ne bodo sesule. Če pa bo njegova temeljna izkušnja virtualna, bo realnost zanj prenaporna in neznosna, kar vodi v opuščanje treningov, neopravljanje nalog in izogibanje šoli. Povezanost družine in pogovori pa so bistveni, takrat se psihološki aparat usmeri v pozitivnost in to daje otroku sposobnost preživetja, ko bo na dnu,« je povedal Miha Kramli.