Po lanskem zgodovinsko najslabšem rezultatu je Slovenija na indeksu zaznave korupcije za leto 2024 izboljšala svoj položaj in se med 180 državami uvrstila na 36. mesto (lani 42.) Kljub temu korupcija ostaja resen problem slovenske družbe. Zaradi korupcije nastane v Sloveniji za približno 3,5 milijarde evrov gospodarske škode na leto, kar predstavlja približno 3 odstotke bruto domačega proizvoda (BDP), ocenjuje komisija za preprečevanje korupcije (KPK). Ali je ocena realna? Drago Kos, pravnik, specializiran za boj proti korupciji, in prvi predsednik protikorupcijske komisije se do številke težko opredeli, saj, kot pravi, ne ve, kako so do nje prišli, in ob tem spomni, da je pred leti takratni predsednik računskega sodišča govoril o dosti višjih številkah. Težava je v tem, da objektivne metode za merjenje korupcije in njenih posledic ni. »Je pa to navsezadnje vseeno, vsakega evra, ki se izgubi zaradi korupcije, je škoda. Bojim se le, da bo ob splošni nezainteresiranosti državnih organov za boj s korupcijo – z izjemo KPK – ta škoda pri nas vse večja.«
Preganjanje korupcije ni prioriteta
Največja ovira je, da se z odkrivanjem in pregonom korupcijskih kaznivih dejanj pri nas nihče ne ukvarja resno. Ali z drugimi besedami – odkrivanje in pregon korupcijskih kaznivih dejanj v resnici ni prioriteta ne policije ne tožilstva, je kritičen Kos.
»Po volitvah leta 2018 še politiki ne uporabljajo več očitkov o korupciji za spopade s političnimi nasprotniki, kot da korupcije pri nas ni več. Zaradi takšnega brezbrižnega odnosa ima država vse več težav z mednarodnimi nadzornimi mehanizmi, predvsem pa se vse bolj bohoti visoka korupcija – tista, ki jo zagrešijo najvišji nosilci oblasti.« Po raziskavah se stopnja nizke korupcije, ki jo izvajajo običajni državljani, v zadnjih 20 letih ni bistveno povečala: le tri do štiri odstotke slovenskega prebivalstva uporablja korupcijo za doseganje svojih ciljev. Za primerjavo, ta delež na Hrvaškem znaša 14 odstotkov, v Srbiji 22 odstotkov, v Bosni in Hercegovini pa kar 27 odstotkov. »To pomeni, da smo Slovenci v osnovi pošteni. Skrb vzbuja dejstvo, da je visoke korupcije pri nas vse več, organi, ki bi se morali spopasti z njo, pa so preprosto zaspali – ali pa so jih 'uspavali' politiki.«
Občutljivejši za korupcijo v zdravstvu, šolstvu in policiji
Kot poudarja Kos, v nobeni državi poročila ne zaznajo vse korupcije, saj ni objektivne metode njenega merjenja. Je pa znano dejstvo, da so ljudje občutljivejši za korupcijo v zdravstvu, šolstvu in policiji, medtem ko strokovnjaki opozarjajo na veliko tveganje tudi na področju javnih naročil. Koliko je korupcije, je težko ugotavljati, ker zanesljive metode za merjenje korupcije ni, zato se moramo (pre)večkrat zanesti na razne metode merjenja percepcije, ki pa so izrazito subjektivne in zato nezanesljive. »Takšne – nezanesljive – metode merjenja obsega korupcije v Sloveniji kažejo, da naj bi bilo največ korupcije pri nas v zdravstvu in na lokalni ravni.«
Lahko določene vrste korupcije ocenimo kot manj škodljive od drugih? Na primer, da je korupcija v javnem sektorju in za davkoplačevalski denar bolj škodljiva od korupcije v zasebne sektorju? »Prepričanje, da je korupcija v zasebnem sektorju manj nevarna od tiste v javnem, izvira iz preteklosti: še pred 30 leti veliko držav, zlasti z globalnega severa, korupcije v zasebnem sektorju sploh ni prepovedovalo,« spomni Kos.
Danes je jasno, da sta nevarni obe obliki korupcije, v javnem in zasebnem sektorju. Njena škodljivost je odvisna predvsem od obsega pooblastil storilcev in škode, ki jo lahko z zlorabo teh pooblastil povzročijo: več pooblastil imajo, pa naj bo to v javnem ali zasebnem sektorju, bolj nevarno je njihovo početje. »Če to ponazorim s primeri: gotovo je korupcija kakšnega ministra bolj nevarna kot tista kakšnega direktorja, prav tako je nevarnost koruptivnega početja tega istega direktorja večja kot nevarnost koruptivnega ravnanja nižjega uradnika iz javnega sektorja.«
Ameriški preobrat
Na globalni ravni je veliko prahu dvignila nedavna odločitev ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki je z izvršnim ukazom ministrstvu za pravosodje naložil, naj prekine pregon ameriških državljanov, obtoženih podkupovanja tujih vladnih uradnikov s ciljem pridobitve ali ohranjanja posla. Trumpov širši cilj je ukinitev protikorupcijskega zakona FCPA iz leta 1977, ki je dolgo veljal za zgled za mednarodno boj proti korupciji in je služil kot vodilo za delovanje ameriških podjetij v tujini.
Kaj ameriški premik pomeni za globalni boj proti korupciji? »Treba je upoštevati, da so se od leta 1977 do danes okoliščine v svetu na področju protikorupcijskih prizadevanj močno spremenile. Če so bile leta 1977 ZDA edina država, ki je inkriminirala podkupovanje tujih uradnikov s strani svojih fizičnih in pravnih oseb, to danes velja v 191 državah sveta. To pomeni, da tudi če ameriški organi ne bodo preganjali svojih storilcev tega kaznivega dejanja, jih bodo preganjali organi drugih 190 držav. Še več, prav prizadevanja ZDA na tem področju do omenjenega ukrepa predsednika Trumpa so privedla do tega, da danes v svetu obstaja veliko število dobro usposobljenih in visoko motiviranih protikorupcijskih služb, ki bodo ravno zaradi tega ukrepa zdaj še toliko bolj pozorne na početje ameriških državljanov in podjetij v svojih državah. Seveda se bo našla kakšna država, ki bo tudi na tem področju slepo sledila ZDA, a bo s tem svoje pravne in fizične osebe izpostavila povečani pozornosti organov drugih držav, torej se jim bo godilo enako, kot se bo zdaj godilo ameriškim storilcem teh kaznivih dejanj,« sklene Drago Kos.
