S parkiranjem v središču Ljubljane in gosto poseljenih stanovanjskih soseskah je praviloma vedno križ. Vsakodnevno iskanje prostega parkirnega mesta v bližini doma je med navadnimi smrtniki stalnica in pogosta tema pogovorov – skorajda urbana folklora. Te dni pa vsa država spremlja odmevno »parkirno dramo« v Štepanjskem naselju, kjer so se stanovalci znašli v neposrednem spopadu z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem. In če sodimo po odzivih, si je v volilnem letu tam pridobil kar nekaj novih nasprotnikov … A ne pozabimo, Štepanjsko naselje še zdaleč ni osamljen primer, je trenutno le najbolj odmeven.
Parkirne drame pa se ne odvijajo le na lokalnem političnem odru, temveč tudi na povsem vsakdanji, mikroravni. Manjše, a nič manj slikovite simbole slabe volje je mogoče opaziti drugod po ljubljanskih ulicah. Denimo v okolici znamenitega ljubljanskega gradu, kjer stanovalce ene tamkajšnjih odročnih ulic očitno že dalj časa razburja parkirano osebno vozilo brez nameščenih registrskih tablic.
Ker lastnika očitno ne poznajo – v skupnosti, kjer vsi vedo vse o vseh, predvsem pa, kateri avto pripada kateremu sosedu, bi se hitro razvedelo njegovo ime –, so se zadeve lotili po svoje. Na črnem mercedesu brez tablic se je tako znašel list papirja z jasnim sporočilom: lastnik naj avto nemudoma umakne. Na listu papirja piše, da vozilo že več kot mesec dni zaseda parkirno mesto, v tem času pa naj bi ga lastnik celo prestavil, a le za nekaj metrov, zdaj pa stanovalci zahtevajo, naj lastnik avto odstrani. Če tega ne stori, bodo ukrepali sami oziroma o zadevi obvestili pristojno službo, ki bo vozilo odstranila namesto njega.
V sporočilu so lastnika še opozorili, da bo odvoz stal približno 200 evrov, bremenili ga bodo še stroški dnevne hrambe vozila. Rok za odstranitev se je sicer iztekel v petek. Zelo verjetno je, da lastnik vozila ne živi v bližini, in vprašanje je, ali je obvestilo sploh že videl.
Dopisovanje z lastniki vozil je očitno v trendu. Le nekaj ulic stran je pred približno dvema tednoma list s sporočilom pričakal še enega voznika – tudi tokrat zaradi parkiranega vozila, ki je stanovalce očitno močno zmotilo. Voznika je namreč pričakala nenavadna »čestitka« za »najbolj idiotsko parkiranje v Sloveniji«, nagrado pa da lahko prevzame pri redarski službi …
Kazni so, resne rešitve pa …?
Če na cesti naletimo na bolj ali manj šaljiva obvestila, se ob njih – seveda če ne visijo na našem avtomobilu – praviloma nasmehnemo. A za humorjem se skriva neizprosna resnica: Ljubljana ima resen problem s parkiranjem. In še pomembnejše – mnogi prebivalci, ki avtomobil nujno potrebujejo za vsakdanje življenje, pogosto nimajo realne alternative. Ljubljanski potniški promet (LPP) s svojimi dolgimi časovnimi intervali in nepredvidljivostjo v današnji prometni gneči za marsikaterega zasedenega meščana preprosto ni uporabna rešitev. Kljub temu župan Zoran Janković vztraja, da mestni javni promet deluje odlično, česar izkušnje številnih uporabnikov ne potrjujejo. Sistem je pogosto nezanesljiv, počasen, slabo prilagojen dejanskim potrebam ljudi in v številnih predelih mesta ne predstavlja resne alternative osebnemu avtomobilu. In dokler bo tako, se bodo ljudje še naprej raje odločali za vožnjo z avtom, ne avtobusom, parkirna stiska pa se bo le še poglabljala.
Res je, da imajo danes gospodinjstva pogosto več vozil, ne le eno, kot je veljalo nekoč, kar je na srečanju s stanovalci Štepanjskega naselja izpostavil Janković. In pozabil omeniti, da se pojavlja tudi drugačen trend: mlajše generacije in nekatere družine se lastniškemu avtomobilu povsem odpovedujejo. Zanašajo se na kolesa, deljenje vozil za vsakodnevne opravke ali najem avtomobila za daljše poti in tako parkirnega mesta sploh ne potrebujejo. Da bi bilo takšnih ljudi še več, pa bi potrebovali to, česar Ljubljana nima – funkcionalen in časovno konkurenčen javni potniški prevoz.
Če bi se mestna oblast resno želela lotiti prometne politike in zmanjšati uporabo avtomobilov za vsakdanje poti, bi morala najprej ponuditi delujoče alternative – ne pa kaznovati prebivalcev z zapiranjem ulic, pomanjkanjem parkirišč, praznimi obljubami in višjimi cenami parkirnin in avtobusnega prevoza. Kritikom občinske politike gre pritrditi tudi v tem, da zapiranje mestnega jedra oziroma središča ter preusmerjanje prometnega bremena na ozke vzporedne ulice ne pomeni celovitega urejanja prometne politike – sploh za župana, ki vodi mesto že dve desetletji …
A namesto tega gledamo drugačno zgodbo: kljub gostoti prometa in vsakodnevnim zastojem pločevine na cestah sta med drugim pod okriljem novega potniškega centra mesto in država v samem središču Ljubljane požegnala ogromno parkirišče. In kaj je to drugega kot jasno vabilo voznikom, naj se z avtom pripeljejo v že tako prometno obremenjeno mestno jedro?
Dejstvo je, da parkirna mesta v Ljubljani že dolgo niso več samoumevna infrastruktura. Postajajo luksuz. In za to niso krivi zgolj prebivalci, »ker imajo preveč avtomobilov«. Razlogov je več. Parkiranje v Ljubljani ni več le logistični izziv, ampak v vse več soseskah svojevrstni socialni eksperiment, preizkus živcev in ogledalo medsosedskih odnosov.
