Industrija križarjenj doživlja renesanso. Po pandemiji, ki je zaustavila svetovni turizem, so ladje znova polne. Lani se je na njih vkrcalo rekordnih 34,6 milijona potnikov. Za mnoge, tudi za številne slovenske turiste, ki se odločajo za počitnice na Jadranu, v Sredozemlju ali na Karibih, te plavajoče palače predstavljajo vrhunec brezskrbnosti. Neskončna hrana, eksotični razgledi in občutek popolne varnosti.
Vendar pa statistika in pričevanja žrtev razkrivajo srhljivo resnico, ki v bleščečih brošurah ni omenjena, je te dni poročal The New York Times. Ko ladja zapusti pristanišče in zapluje v mednarodne vode, potniki namreč vstopijo v sivo cono, kjer civilizacijske norme in pravna zaščita, ki smo jih vajeni na kopnem, pogosto izpuhtijo.
Spolno nasilje je najpogostejši resen zločin na križarkah, ki izplujejo iz ZDA, poroča omenjeni časik. In ko se zgodi, se žrtve ne soočijo zgolj s travmo napada, temveč s pravosodnim sistemom, ki je zasnovan tako, da jih utiša.
Noč, ki je spremenila vse
The New York Times ponuja primer: decembra lani se je za 20-letno dekle, ki jo v sodnih spisih imenujejo Jane Doe, družinsko potovanje na ladji Norwegian Sun spremenilo v nočno moro. Po večeru karaok s starši se je odpravila v ladijski nočni klub, da bi spoznala vrstnike. Naročila je pijačo. Ura je bila 23.00.
Naslednja stvar, ki se je spomni, je megleno opotekanje po ladijskih hodnikih v nočnih urah. Panično je prislanjala svojo kartico ob kljuke napačnih kabin, dokler ni našla tiste, ki si jo je delila s starši.
Prava groza pa se je razkrila šele ob petih zjutraj, ko je nekdo razbijal po vratih njihove kabine. Oče je skozi kukalo zagledal dva moška, ki sta vpila ime njegove hčerke. Mati, psihiatrična medicinska sestra, je takoj poklicala varnostnike, nato pa zagledala hčerko na postelji. Dekle se je nenadzorovano treslo.
Ko je varnostnik, ki so ga poklicali, vprašal dekle, ali pozna moška pred vrati, je planila v jok in začela govoriti o spolnem odnosu. Šele ure kasneje, ko so toksikološki testi pokazali prisotnost snovi, ki se pogosto uporabljajo v drogah za posilstvo, je Jane Doe dojela realnost situacije: bila je drogirana in posiljena.
Njena zgodba ni osamljen primer. V letu 2024 je bilo, po podatkih ameriškega FBI, prijavljenih 120 domnevnih spolnih napadov na križarkah, kar je znatno povečanje v primerjavi z leti pred pandemijo. A strokovnjaki opozarjajo, da so te številke vrh ledene gore. Organizacija RAINN, ki se bori proti spolnemu nasilju, opozarja, da velika večina primerov ostane neprijavljenih.
Pravica na morju
Toda še dodatno se zaplete, ker je iskanje pravice na morju tako težavno. Gre za težavo s strukturo pomorskega prava. Ladje pogosto plujejo pod tako imenovanimi zastavami ugodnosti, registrirane v državah, kot so Bahami, Panama ali Liberija. To ladjarjem omogoča nižje davke in ohlapnejše delovne predpise, hkrati pa ustvarja pravni labirint, ko pride do kaznivih dejanj.
Ko se zgodi zločin, preiskave ne vodi neodvisna policija. Prvi posredovalci so ladijski varnostniki. To so zasebni uslužbenci, ki jih plačuje ladjar. Nekateri menijo, da bodo varnostniki storili vse, kar je potrebno, da najprej zaščitijo podjetje.
Upokojeni britanski policist, ki je delal kot varnostnik za največje ladjarje, je za New York Times pod pogojem anonimnosti priznal: cilj je pogosto, da incident čim hitreje in čim bolj tiho izgine.
V primeru Jane Doe sta agenta FBI prišla na ladjo šele naslednji dan v Portoriku. Po kratkem pogovoru sta odšla. Ladijska varnost je nato družini sporočila, da preiskave ne bo, ker naj bi posnetki nadzornih kamer kazali, da je dekle v kabino moških vstopilo prostovoljno.
Analiza razkriva vzorec
Analiza sodnih spisov, ki so jo opravili ameriški novinarji, razkriva vzorec: neprocesirani posiljevalski primeri, nezaslišane priče in izgubljeni videoposnetki. Še bolj zaskrbljujoče pa je, kako se primeri zaključijo.
Ker je kazenski pregon izjemno redek, se žrtve zatekajo k civilnim tožbam. Toda boj proti milijardnim korporacijam je dolg, drag in travmatičen. Večina tožb se konča s poravnavo.
Te poravnave skoraj vedno vključujejo klavzule o nerazkrivanju podatkov. Žrtev dobi denarno odškodnino, v zameno pa mora o incidentu za vedno molčati. S tem ladjarji dosežejo dvojno zmago: izognejo se negativni publiciteti in preprečijo, da bi javnost izvedela za resnični obseg nevarnosti na njihovih ladjah.
