Še preden so bili znani končni rezultati nedeljskih nemških volitev, je, kot se zdi, bodoči kancler in vodja nemških konservativcev, Friedrich Merz, dejal, da je treba čim prej okrepiti Evropo in doseči neodvisnost od Združenih držav Amerike na obrambnem področju. Nekdanji obrambni minister v administraciji Donalda Trumpa je te dni podobno poudaril, da se je Evropa »ujela v odvisnost« od ZDA. Po njegovem mnenju se to kaže pri varnosti, kjer se sama ne zmore ustrezno braniti. Toda kakšno je resnično stanje? V nekaterih pogledih odlično, v drugih manj. Poglejmo.
Ima Merz torej prav? V mnogih pogledih da. Analitiki ocenjujejo, da je nezmožnost samostojne obrambe eden od razlogov, zakaj lahko ZDA tako samostojno in suvereno določajo, kakšen bo mirovni proces med Rusijo in Ukrajino. Prav tako je to bržkone razlog, da so se evropski voditelji sestali v Parizu, kjer so se pogovarjali o iskanju rešitev za težave, ki so prisotne že od konca hladne vojne.
Toda veliko govorijo in malo naredijo ... Res na vrhu v Parizu ni manjkalo idej – in te so bile pogosto nezdružljive. Britanski premier Keir Starmer je omenil ameriško »varnostno zaledje«, kar strokovnjaki razumejo kot morebitno zagotavljanje zračne podpore in izmenjavo obveščevalnih podatkov, potem ko je London že ponudil možnost prisotnosti britanskih vojakov v Ukrajini v okviru mirovnega dogovora.
Aktualni nemški kancler Olaf Scholz je takrat opozoril, da je za konkretne načrte prezgodaj, a da je solidarnost ZDA in Evrope do Ukrajine nepogrešljiva. Poljski premier Donald Tusk je pri vprašanju enotnosti podprl Scholza, vendar dodal, da je ključno takoj povečati obrambne izdatke po vsej Evropi.
Napol dramatična ocena iz Varšave napeljuje k temu, da bi vse članice Nata v Evropi sledile poljski ravni financiranja, torej pet odstotkov BDP. S tem bi lahko dosegli vsaj delno nadomestilo za morebitno prenehanje ameriške vojaške pomoči Ukrajini ali celo za ameriški umik iz Nata. Toda to je res velik »če«.
Kje bodo dobili denar? To je eno od glavnih vprašanj. Pet odstotkov BDP za obrambo je za nekatere države še enkrat (ali celo nekajkrat) višji izdatek, kot ga namenjajo zdaj. Najbrž pa državljani teh držav ne bodo v miru gledali, kako zmanjšujejo socialne pravice, dvigujejo davke ali kakorkoli že načrtujejo zagotoviti zadostna sredstva. Ne smemo pozabiti, da Evropi gospodarsko ne gre najbolje. Eden od razlogov je, ironično, odsotnost poceni ruskega plina, kar velja posebej za Nemčijo.
Kje pa so razlogi, da se evropski politiki počutijo ogrožene? Teh je več, marsikateri je subjektiven in v tem trenutku obarvan predvsem z odnosom do Rusije. V tem smislu pa je dejstvo, da med Rusijo in Evropo ni neprehodnih naravnih ovir, kar povečuje strah in občutek ogroženosti v nekaterih državah.
Prisotni so tudi mnogi zgodovinski dejavniki. Nemčija je zaradi travmatične preteklosti ob koncu druge svetovne vojne dolgo oklevala glede vojaškega angažmaja, v Natovi strukturi pa je veljalo nenapisano pravilo, da Evropska unija ne podvaja Natovih poveljniških sistemov.
Razloge gre iskati tudi v organizacijski razdrobljenosti. Nato ima 32 članic in vsaka ima svojo vojsko, kar otežuje usklajevanje in učinkovitost.
Za nameček pa je tukaj še tehnična raznolikost. Evropske vojske po nekaterih podatkih uporabljajo 178 različnih vrst orožnih sistemov, medtem ko jih imajo ZDA približno 30. To močno otežuje usposabljanje in logistiko.
Kaj vse to, ko pa ima Rusija tudi jedrsko orožje? To je vprašanje za obramboslovce, kako si v taki vojni, ko ima potencialni agresor – kot nekateri vidijo Rusijo – jedrsko orožje, predstavljajo obrambo s tanki in letali. Govorijo pa o tako imenovani strateški neenakosti. Evropski jedrski sili, Velika Britanija in Francija, skupaj premoreta približno 500 jedrskih konic, medtem ko jih ima Rusija okoli 4300.
Najbrž pa le ni vse tako črno ali vsaj temno sivo, kajne? Res ne. Evropa, recimo, ni prav revna. Po oceni Stevena Walta s harvardske univerze je evropsko gospodarstvo približno desetkrat večje od ruskega, pri čemer Evropo naseljuje trikrat več ljudi, evropski obrambni proračuni pa so lani skupno dosegli trikratnik ruskega. Poleg tega dve tretjini evropskih držav dosegata ali presegata minimalno dvoodstotno Natovo porabo za obrambo.
In nekaj se, kot lahko beremo, vendarle premika. Evropa res ni povsem neaktivna. Med drugim so Poljska, Nemčija in Nizozemska podpisale sporazum o »vojaškem Schengenu«, s katerim želijo pospešiti premike vojaštva po teh državah. Francija, Nemčija, Španija in podjetje Airbus razvijajo »bodoči bojni letalski sistem«, ki bo temeljil na brezpilotnih letalih, satelitskem povezovanju in šestih generacijah lovcev.
Švedska, Finska, Norveška in Danska so ustanovile Nordijsko zračno obrambno zvezo, ki naj bi imela do leta 2030 250 bojnih letal. Evropska unija ima od lanskega septembra tudi svojega prvega komisarja za obrambo, Andriusa Kubiliusa, nekdanjega litovskega premierja.
Ampak veliko tega je še v prihodnosti. Precej. Nekdanji ameriški veleposlanik pri Natu Ivo Daalder je že v začetku leta opozoril, da je danes osrednje vprašanje, »koliko vojaške opreme lahko Evropa zbere, da nadomesti morebitno izgubo ameriške podpore«. To se ni spremenilo, le da zaradi potez Trumpa mnogi evropski voditelji to vprašanje vidijo kot še bolj pereče.
Kje je pri vsem tem Slovenija? Slovenija je kot nekakšna boja sredi morja, ki jo valovi včasih nesejo sem, včasih tja. Podatki, ki so dosegljivi, kažejo, da je sicer v Sloveniji realizirana višina obrambnih izdatkov v letu 2023 znašala 842 milijonov evrov, kar predstavlja 1,32 odstotka BDP. Glede na porabo in podatke o gospodarski rasti so objavili, da ocenjena realizacija konec leta 2024 nakazuje obrambne izdatke v višini 1,35 odstotka BDP. Glede na sprejeta proračuna za leti 2025 in 2026 ter na podlagi napovedi gospodarskih gibanj so ocenjeni obrambni izdatki za 2025 1,53, za leto 2026 pa 1,60 odstotka BDP. Za nekatere dovolj, za nekatere premalo, za nekatere preveč.
