Nekoč je veljalo, da je vsaka branjevka vedela za Bobbyja Fischerja in Borisa Spaskega. V osemdesetih letih sta si z epskimi dvoboji enak status pribojevala Anatolij Karpov in Gari Kasparov, danes pa ob omembi šaha vsakdo pomisli na Norvežana, ki že poldrugo desetletje dokazuje svojo premoč med najboljšimi šahisti.
V dobi svetovnega spleta in poplave podatkov, ki ves čas tekmujejo za našo pozornost, je mali šahovski svet pred zahtevno nalogo, kako prodreti do ušesa slehernika. Magnus Carlsen, 34-letni nekdanji svetovni prvak, še vedno pa gladko najboljši šahist na svetu, je prvi šampion v novi dobi, ki se je zasidral v spominu vsakogar, ki šah spremlja le priložnostno. Za to pač niso dovolj dosežki za šahovnico; po Gariju Kasparovu je bilo več sijajnih prvakov, ki niso ostali v kolektivnem spominu, Norvežan pa zna za svojo medijsko prisotnost poskrbeti na več načinov.
Fant z briljantnim spominom
Že kot štiriletnik je Magnus kazal zanimanje za vse oblike umskih dejavnosti; rad je sestavljal legokocke – skulpture z navodili za deset- do štirinajstletnike. Pri petih letih je poznal glavna mesta, zastave in obljudenost vseh držav sveta. Tudi z jeziki ni imel težav; v zgodnjih letih je z družino nekaj časa živel na Finskem in v Bruslju. Tedaj ga je oče naučil pravil šaha, a je dečka igra pritegnila šele tri leta pozneje. Želel si je namreč premagati katero od treh starejših sester. Ko se je šahovska iskrica končno vnela, je šlo hitro. Dečku so poiskali trenerja, velemojstra Simena Agdesteina, ki je nekaj časa vzporedno igral za Norveško v šahovski in nogometni reprezentanci.
Že kmalu je Magnus velik del leta preživljal na turnirjih in se ob tem šolal na daljavo. Briljantni spomin mu je prišel prav: igraje je povezoval vzorce, ki jih je le bežno videl, in tako skokovito napredoval. Pri trinajstih je odmevno osvojil močan turnir v Wijk aan Zeeju, kjer je izgubil le z našim velemojstrom Duškom Pavasovičem. Tri mesece pozneje je že bil velemojster, tretji najmlajši dotlej. Washington Post mu je takoj nadel vzdevek »šahovski Mozart«, ki se ga je kar dobro prijel. V Reykjaviku se je pomeril z Garijem Kasparovom in ga skoraj premagal. Sledila so leta vzpona med elito, kmalu pa je pokazal odločne plati svojega značaja: pri 17 letih je izstopil iz ciklusa za veliko nagrado FIDE, saj ga je zmotila manjša sprememba v pravilih. Tehnično je imel prav, po ostrini reakcije pa je spomnil na Bobbyja Fischerja. Marsikdo je zamahnil z roko – fant še ni bil v prvi svetovni deseterici, kdo pa je, da si to dovoli? A že naslednje leto, 2009, je bilo povsem v znamenju Magnusa. Z ogromno prednostjo je osvojil najmočnejši turnir leta v kitajskem Nanjingu, dodal še nekaj zmag in leto končal kot prvi igralec sveta. Medtem se je izvedelo, da že več mesecev v tajnosti trenira z že upokojenim Kasparovom. Ob njem je Carlsen izboljšal svojo edino šibkejšo plat – poglobljeno poznavanje otvoritev. Dve tako močni osebnosti seveda nista dolgo zdržali skupaj. Po manj kot letu dni je Norvežan odpustil Rusa, nato pa dokončno izstopil iz kvalifikacij za svetovno prvenstvo, ki so še vedno potekale. Tokrat je poteza močno odmevala.
Tudi v manekenskem svetu
Medtem ko so se drugi bodli za krono prvaka, si je prvi zvezdnik šaha krajšal zadnje najstniške dni s poskusi v manekenskih vodah – bil je prvo ime znane linije kavbojk – in obiski nogometnih tekem madridskega Reala. Nogomet je bil namreč vedno eden Magnusovih hobijev. Leta 2013 je le zaigral na turnirju kandidatov in po pravi drami odnesel prvo mesto. Zdaj se je lahko odpravil po naslov v indijski Čenaj, rojstno mesto prvaka Višija Ananda. Vsem je bilo jasno, kaj se bo zgodilo. Magnus je vlil šampionu strah v kosti in mu prepričljivo odvzel naslov. Tik pred 23. rojstnim dnem si je končno nadel krono svetovnega prvaka. A tudi ta mu je kmalu začela postajati odveč. Posvetil se je zbiranju različnih rekordov v šahu. Če ni bilo zanimivo, Carlsena ni bilo zraven. Medtem je bilo vsaki dve leti treba braniti naslov v dvobojih. Ti so bili vse bolj izenačeni in vse manj zanimivi za širše občinstvo. Čeprav je Magnus vsakič našel način, da ukani vedno močnejše izzivalce, je začel namigovati, da ne bo več dolgo vzdržal duhamornih priprav in trdih dvobojev z vedno istimi imeni. Pred tremi leti je uresničil svojo »grožnjo« – odpovedal se je novemu dvoboju z Rusom Janom Nepomnjaščijem in tako predal naslov prvaka brez igre. Šahovski svet je bil v šoku, posledica pa predvidljiva. Redkokdo namreč ve, kdo sta svetovna prvaka po Carlsenu, vsi pa vedo, kdo je najboljši na svetu.
Niti poker mu ni tuj
Norvežan resnično ne mara izgubljati in temu primerno slabo prenaša poraze. Ni jih bilo veliko, a njegov tipični odziv je jezno kriljenje z rokami ali celo podiranje figur, kar se ne spodobi niti na nižjih ravneh. Prehodil je dolgo pot od izjemno plahega fantiča s popolnim spominom do hladnokrvnega, celo ledeno hladnega zmagovalca. V zvezi z njim se je veliko govorilo o Aspergerjevem sindromu, a sam tega ni nikoli potrdil. Po porazu z mladim Hansom Niemannom je namignil, da je nasprotnik morda dobil pomoč od zunaj, naslednji dan pa odstopil s turnirja in dodal, da uradnih partij z njim ne bo več igral. Razvpiti Američan je tožil Magnusa, pa ne le njega, za sto milijonov dolarjev, a seveda ni prišel daleč.
Svojega dolgega jezika nikoli ne kroti. Pred mesecem je po zmagi nad novim svetovnim prvakom Gukešem nespoštljivo zapisal: »Če greš nad kralja, pazi na svoje korake.« Seveda je že čez nekaj dni v povratni partiji s stisnjenimi zobmi čestital mlademu Indijcu, še prej pa besno udaril po mizi. Nato pa – osvojil turnir.
Kadar je mogoče, Norvežan pokaže prezir do togih avtoritet. Konec lanskega leta se je v New Yorku po slabem začetku svetovnega prvenstva v hitrem šahu na partiji pojavil v kavbojkah. Sodnike je to zmotilo, Magnus pa je jadrno odstopil s turnirja. Čez nekaj dni se je vrnil, zmagal na hitropoteznem prvenstvu skupaj z Nepomnjaščijem in mu, spet mimo pravil, sredi podaljška predlagal, da si razdelita naslov. Kavbojke je seveda odmevno prodal na dobrodelni dražbi.
Značilno za genije je, da bežijo od dolgočasnih stvari. Magnus je nove izzive iskal tudi v profesionalnem igranju pokra, pa v igri Fantasy football, kjer je pred leti v nekem trenutku vodil pred sedmimi milijoni igralcev. Zlasti ga veseli različica šaha, imenovana tudi Fischerjev šah – začetni položaj figur se določi z žrebom, kar odstrani priprave in vnese svežino. To, po čemer Norvežan hrepeni. Takrat je najboljši. Pred meseci je na velikem turnirju v Nemčiji dobil vseh devet partij. Bolje od tega pač ne gre, v klasičnem šahu pa to že dolgo ni mogoče.
Mladoporočeni Magnus, ki konec leta z bogato dedinjo Ello Victorio Malone pričakuje naraščaj, se prebije na naslovnice celo med potovanjem. Pred dnevi si je krajšal čas tako, da je odigral partijo proti umetni inteligenci na svojem telefonu. To ni specializiran šahovski program, proti tem je najboljši šahist že leta brez možnosti za zmago. Carlsen je brez težav zmagal in prosil program, naj oceni njegovo igro. Program je njegovo igro ocenil med 1800 in 2000 ratinških točk, kar nekako zadošča za uvrstitev med prvih 50.000 šahistov na svetu. Še je torej nekaj prostora za izboljšave.
