Ljudje ob srečanju s psom pri svojem glasu nagonsko uporabimo višji register, podobno kot pri pogovoru z dojenčki. Znanstveniki predvidevajo, da tako naredimo zato, ker želimo živali nemudoma sporočili miroljubne namere in preprečili agresivne reakcije, ugotavlja nedavno objavljena znanstvena raziskava.
Študija, ki jo je te dni objavila znanstvena revija Animal Cognition, ponuja nov vpogled v mehanizme komunikacije s štirinožci. Raziskovalna ekipa pod vodstvom Anne Gergely je z uporabo napredne programske opreme za avtomatizirano analizo proučila vokalne in obrazne odzive 42 skrbnic psov. Da bi izključili pristranskost do določenega tipa živali, so udeleženke komunicirale tako z lastnim psom kot z neznanim psom enake pasme.
Rezultati kažejo izrazito prilagoditev. Medtem ko so ženske pri komunikaciji s tujimi psi znatno povišale ton in melodijo glasu, je njihova obrazna mimika ostala presenetljivo statična in se ni razlikovala glede na to, ali so psa že poznale ali ne.
Ta pojav je v ostrem nasprotju z medčloveško komunikacijo, kjer sta čustvena bližina in izrazitejša obrazna mimika običajno premo sorazmerni.
Znanstveniki ta fenomen pojasnjujejo z evolucijsko pogojenimi varnostnimi signali. V živalskem svetu višje zvoke bitja dojemajo kot neogrožajoče. Ker se človek in tuj pes ob prvem stiku seveda ne poznata in si še ne zaupata, visok ton glasu deluje kot hiter, neposreden in učinkovit blažilec.
Pri psih, s katerimi se ljudje že poznajo, potreba po tovrstnem pretiravanju odpade, saj interakcija temelji na relacijskem spominu.
Odsotnost razlik v obrazni mimiki predstavlja pomemben nezavedni mehanizem za preprečevanje konfliktov. Nekatere človeške izraze naklonjenosti, kot so na stežaj odprte oči ali nasmešek, ki močno razkrije zobe, bi neznan pes lahko napačno interpretiral kot opozorilne znake ali grožnjo. Zanašanje izključno na glasovno prilagoditev tako omogoča varen način izkazovanja pozitivnih namer brez tveganja za vizualni nesporazum.
Raziskovalci so prav tako ugotovili, da na dinamiko komunikacije močno vplivata telesna zgradba psa in specifičen kontekst. Manjši psi – lažji od 15 kilogramov – so pri udeleženkah izzvali najvišje vokalne variacije, saj njihov zunanji videz aktivira »shemo dojenčka«, kot so temu rekli. Tudi vrsta interakcije je narekovala odziv. Energična igra ali recitiranje pesmic sta sprožila močno vokalno modulacijo, medtem ko so udeleženke pri usmerjanju pozornosti psa na iskanje predmetov instinktivno znižale in umirile glas, da ne bi zmotile njegove koncentracije.
