V tišini, ki jo reže le občasno brnenje laboratorijske opreme, se odvija ena najbolj srhljivih in zamolčanih dram vojne v Ukrajini. To je drama nekaj deset tisoč pogrešanih vojakov in nepopisne bolečine njihovih družin, ujetih med upanjem in strašljivo negotovostjo. Medtem ko na frontnih črtah odmevajo eksplozije, se v zaledju bije tiha bitka za identiteto in dostojanstvo padlih. Forenzični strokovnjaki se pod izjemnim pritiskom trudijo vrniti imena tisočerim trupel, ki prihajajo z bojišč.
Že več kot leto dni je minilo, odkar je Anastazija Cvetkova, 29-letna zobozdravnica iz Kijeva, zadnjič slišala glas svojega moža Jaroslava. Njegovo zadnje videosporočilo, polno ljubezni in obljub o skorajšnjem snidenju, je postalo grenak spomin na življenje, ki ga je vojna prekinila. »Ljubim te. Čez pet, šest dni se vrnem,« so bile njegove besede. A Jaroslav se ni vrnil. Nekaj dni pozneje je sledil klic iz vojske, ki je Anastazijino življenje obrnil na glavo: »Vaš mož je pogrešan v akciji.« To so besede, ki jih v posnetku, objavljenem na spletišču slovite revije Der Spiegel, izreče sogovornica.
Zgodbe tisočih
Jaroslava so nazadnje videli v bližini Pokrovska, mesta, ki je danes pod rusko okupacijo. Njegova usoda ostaja neznana. Je živ? Ujetnik? Ali pa je njegovo ime eno izmed tistih, ki čakajo na potrditev v preobremenjenih ukrajinskih mrtvašnicah? »Ne glede na vse, čakam ga. Čakam, da se Jaroslav vrne živ,« pravi Anastazija. Vsak mesec naloži dobroimetje na njegov mobilni telefon, da ohrani številko aktivno. Vsak dan mu piše sporočila, v katerih opisuje svoje dni. »Tako bo, ko se vrne, lahko prebral, kaj vse sem doživela brez njega.«
Njena zgodba je zgodba tisočih. Po uradnih podatkih je od začetka ruske invazije leta 2022 kot pogrešanih prijavljenih najmanj 70.000 ukrajinskih vojakov in civilistov. Za svojce se je začela mučna pot iskanja odgovorov – izpolnjevanje formularjev, pisanje pisem, brskanje po družbenih omrežjih in, kot zadnje upanje, oddaja vzorca DNK.
Ti vzorci so ključni v procesu, ki ga vodi forenzični center Ukrajine. V zadnjih nekaj mesecih so v ukrajinske laboratorije prejeli posmrtne ostanke več kot 7000 vojakov. »Količina trupel je šokantna,« je nedavno priznal Ruslan Abasov, vodja centra. »Mislim, da to ne zgrozi le družin in javnosti, ampak tudi nas. To je ogromna katastrofa in hkrati neizmerno breme.«
Logistični izzivi
Logistični izzivi so ogromni. Primerjanje tisočih profilov DNK lahko traja več mesecev. Delo forenzikov pa dodatno otežuje stanje, v katerem pogosto prejmejo trupla. Ukrajinski notranji minister Ihor Klimenko medtem obtožuje Rusijo, da namerno otežuje identifikacijo. »Zelo pogosto prejmemo le dele teles. Imamo na stotine primerov, ko ostanke ene osebe najdemo v treh različnih vrečah, prispelih v različnih časovnih obdobjih,« je pojasnil Klimenko.
Ta grozljiva taktika ne le podaljšuje agonijo svojcev, temveč tudi sistematično obremenjuje ukrajinske forenzične kapacitete. Laboratoriji delajo neprekinjeno v več izmenah a število primerov presega njihove zmožnosti. Vsaka identifikacija je dolgotrajen in natančen proces, napak pa si ne morejo privoščiti.
Obe strani, tako Kijev kot Moskva, sta skopi z informacijami o skupnem številu žrtev. A številke, ki občasno pricurljajo v javnost, pričajo o grozljivi ceni vojne. Na obeh straneh je bilo ubitih ali ranjenih na stotisoče vojakov.
