»Vaša naložba je bogato obrodila! Ste pozabili nanjo? Nič hudega! Takoj kliknite na spodnjo povezavo...« Prelepo, da bi bilo res, a vseeno ne mine več dan, da se v policijskih poročilih ne bi znašle žrtve spletnih prevar. Samo trenutek nepazljivosti in prevelikega zaupanja jim z računa pobere nekaj nekaj sto, tisoč ali celo več deset tisoč evrov. Največkrat kar celotne prihranke. Nedavno tega je neznani storilec Idrijčana preslepil, da ima trgovalni račun s kriptovalutami in ga prepričal, naj na telefon namesti aplikacijo, prek katere mu bodo nakazali denar. V resnici pa je bilo popolnoma drugače: z nameščeno aplikacijo je nepridipravu omogočil dostop do njegove spletne banke. Rezultat: na dva računa v tujini je izginilo 5.961 evrov. Združenje bank Slovenije je v sodelovanju z Upravo kriminalistične policije, Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani, Zvezo potrošnikov Slovenije ter slovenskimi bankami in hranilnicami opozorilo, da je spletnih goljufij vse več.
Policija svari: »Ne nasedajte neznanim klicateljem!« Kriminalist David Gracer z uprave kriminalistične policije na Generalni policijski upravi dodatno poudari, da dobički z nič ali malo dela ne obstajajo. Podatki, s katerimi postreže, razkrivajo nepojmljive razsežnosti spletnih prevar. Policija je letos prejela okrog 2000 tovrstnih prijav oziroma za petino več kot lani, s pomočjo spletnih goljufov je na tuje računa poniknilo že 28 milijonov evrov, v zadnjih petih letih pa več kot 130 milijonov evrov. »Tri četrtine tega denarja so izgubile fizične osebe, nekatere tudi več kot 100.000 evrov. Največkrat so žrtve zapeljane v investicijske goljufije. Dobijo klic v polomljeni slovenščini, klicatelj pozna njihovo ime in jih s tem dodatno pritegne, obljublja jim dober zaslužek. Vse kar morajo narediti, je, da na telefon naložijo aplikacijo, ki klicatelju omogoči nadzor nad telefonom, torej tudi nad spletno banko, če jo ima žrtev nameščeno na telefonu. Storilcem tako sploh ni potrebno več nagovarjati žrtev, naj jim nakažejo denar, z njim si postrežejo kar sami,« razloži. Kaj lahko storimo v tem primeru? Gracer ob takšnih klicih svetuje, da jih takoj prekinemo, vsekakor pa ničesar ne nameščamo na svoj telefon ali računalnik.
»Halo, kličemo vas z banke...«
Drug primer, v katerega se pogosto ujamejo žrtve, so spletne prodaje. Gracer posebej izpostavi spletne strani za prodajo rabljenih stvari, kot je Bolha. Kupec pokliče, da bi rad kupil naš izdelek, a da za nakazilo denarja potrebuje številko in vse podatke z naše plačilne kartice. Ampak pozor - vse, kar zares potrebuje za nakazilo, je zgolj številka našega transakcijskega računa. Razplet je znan; nakazila na naš račun ne bomo dobil, kvečjemu nam bo nepridiprav izpraznil račun.
Tretja najpogostejša pot do našega denarja je ribarjenje za bančnimi podatki. V tem primeru se klicatelji pogosto predstavijo kot predstavniki banke in pojasnijo, da je prišlo do novosti v zakonodaji in da potrebujejo nekaj dodatnih podatkov. Žrtve tako zavedejo, da jim zaupajo svoje bančne podatke. Aleš Ritonja iz OTP Banke pojasni, da banke nikoli ne zahtevajo, da jim podatke pošiljate po telefonu ali elektronski pošti. Potrdi, da se najpogosteje srečujejo z investicijskimi prevarami.
»Pri investicijskih prevarah zlikovci obljubljajo hiter zaslužek brez tveganja. Najprej dobite elektronsko pošto, nato sledi še klic 'finančnega svetovalca'. Pošiljajo vam grafe, rišejo zaslužke, pritiskajo, da vložite še več. Zalomi se pri izplačilu. Zaznavamo tudi nov pristop, ko lažni svetovalec pokliče stranko, da ima dobiček iz neke pretekle naložbe in prosi za dostop do računalnika. Čez čas ga znova pokliče, da je šlo nekaj narobe, da so vam ukradli denar, a če mu plačate za posredovanje, vam ga bo pomagal rešiti,« opiše primer prevar, ki se pojavljajo v zadnjem času. Podatke z bančnih kartic zlikovci zbirajo tudi s pomočjo sporočil lažnih dostavnih služb, Pošte Slovenije, bank, od strank pa zahtevajo hitro ukrepanje. Tretja past so lažne spletne trgovine z nizkimi cenami in nerealnimi popusti ter artikli, ki na koncu največkrat nikoli ne prispejo.
Predsednica Združenja bank Slovenije Stanislava Zadravec Caprirolo prikima, da razvoj tehnologije prinaša udobje, a hkrati tudi pasti. Ugotavlja, da so zlikovci najbolj uspešni pri vstopanju skozi vrata fizičnih oseb. Pojasni, da nam je v realnem svetu jasno, da svoje denarnice ne odpiramo neznancem, medtem ko v svetu spletnega bančništva tega še ne obvladamo povsem.
Zakaj nasedemo?
Psihologinja Melita Levpušček Puklek poudarja, da takšnim goljufom pogosto nasedemo zaradi kombinacije zaupljivosti, utrujenosti in miselnih pristranskosti. Nasede lahko kdorkoli, tovrstnih goljufij ne preprečujeta niti tehnološka podkovanost in izobrazba. Starejši so bolj dovzetni za klasične telefonske pristope, mladi se pogosteje ujamejo v kriptoprevare. »Mladi so posebej ranljivi zaradi vpliva družbenih omrežij, občutka stalne povezanosti in strahu, da bi kaj zamudili. Digitalna spretnost še ne pomeni digitalne pismenosti – znati uporabljati tehnologijo ne pomeni, da jo znamo uporabljati varno,« je opozorila.
Tanja Piškur iz Zveze potrošnikov Slovenije poudarja, da tu ne gre več le za osamljene primere, ampak resno organizirano kriminalno delovanje. Ko se enkrat ujamemo vanj, lahko gredo naši celotni prihranki - še več, tudi prihranki na računih naših otrok oziroma vnukov, za katere smo pooblaščeni.
»Ni več dovolj samo ozaveščanje, potrebujemo tudi predpise, ki bodo sledili tem goljufom in medsektorsko povezovanje vseh v verigi - od bank, regulatorjev in policije do digitalnih platform in telekomov,« poudarja, da se je krivda doslej prevečkrat prevalila samo na 'neuke' žrtve, ki so zaradi pohlepa, naivnosti in lastnih šibkosti nasedle prevarantom. »Ta industrija zlorab je tako prefinjena, da to ne more več veljati. Potrošnik je v tej verigi najšibkejši člen, največkrat pa na koncu nosi največje breme oškodovanja. V fizičnem svetu vemo, kako izgledajo vrata in kako ključ, ki jih odpira, v digitalnem svetu ne vemo več, kaj so vrata in kakšen ključ,« je jasna, da bi morali bolj razdelati pojem hude malomarnosti, na katere se banke ponavadi sklicujejo, ko bi bilo treba povrniti škodo.
Ugotavlja, da mora biti danes potrošnik izjemno dobro pravno poučen in precej vztrajen, da v teh primerih dobi povrnjen del škode. Zagovarja vzpostavitev enotnega centra za prijavo tovrstnih goljufij in možnost, da žrtve prejmejo pravno in psihološko pomoč. Spoznanje, da so čez noč ostali brez celotnih prihrankov, je namreč ena od bolj stresnih okoliščin v življenju.
