Bližina uničujoče afriške prašičje kuge (APK) na sosednjem Hrvaškem, kjer so morali usmrtiti že več deset tisoč prašičev, postavlja Slovenijo v stanje visoke pripravljenosti. A ta nevarnost ni osamljen primer; strokovnjaki opozarjajo, da smo priča obdobju, v katerem se nalezljive živalske bolezni pojavljajo pogosteje in širijo hitreje. Ključni krivec ni le virus sam, temveč preplet človeških dejavnikov, globalizacije in korenitih sprememb v okolju.
V zadnjih tednih se afriška prašičja kuga pospešeno širi med domačimi in divjimi prašiči v Osiješko-baranjski in Vukovarsko-sremski županiji na Hrvaškem. Hrvaške oblasti poročajo o največjem žarišču bolezni doslej, ki je zajelo tudi obrat z okoli 10.000 prašiči, zaradi česar so bili primorani v evtanazijo več kot 41.000 živali. Kot poudarjajo, so k silovitemu širjenju pripomogli neodgovorno obnašanje rejcev, nezakonita trgovina in neupoštevanje biovarnostnih ukrepov. Glede na to, da je bolezen prisotna tudi v Italiji in na Madžarskem, je Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) ocenila tveganje vnosa v Slovenijo kot visoko.
Divji prašiči – prenašalci virusa
»Med ključnimi so podnebne spremembe, ki vplivajo na razširjenost in aktivnost vektorjev bolezni, kot so komarji, obadi in drugi krvosesni insekti pri bolezni modrikastega jezika,« navaja Štukljeva. Dodaten dejavnik je globalizacija; z medcelinskim trgovanjem z živalmi ter intenzivnim pretokom ljudi in blaga se povečuje tveganje vnosa bolezni na nova območja. Spremenile so se tudi kmetijske prakse. »Večje koncentracije živali in prostorsko bližanje različnih rej oziroma farm povečujejo možnosti za širjenje bolezni,« opozarja profesorica.
Poseben izziv pri afriški prašičji kugi predstavlja njena trdovratnost v naravi. Divji prašiči so ključni rezervoar in prenašalci virusa, s čimer se nadzor nad boleznijo bistveno oteži. Njihovega gibanja ni mogoče omejiti, hkrati pa prihajajo v stik z rejami in posredno prek ljudi širijo okužbo. Prof. dr. Štukljeva pojasnjuje, zakaj je izkoreninjenje virusa v divji populaciji tako rekoč nemogoče: »APK je pri njih izjemno težko izkoreniniti, saj je praktično nemogoče odstraniti vse poginjene živali iz narave. Vsak dan, ko okužen kadaver leži v gozdu, to pomeni potencialni vir okužbe za druge divje prašiče, zato govorimo o tako imenovani bolezni habitata.« Virus se lahko na domače prašiče prenese bodisi z neposrednim stikom, če reje niso ustrezno ograjene, bodisi posredno prek ljudi, onesnaženih poljščin, trave ali nastilja.
Odgovornost v hlevu
Obrambna linija pred boleznimi, kot je APK, se začne pri vratih vsakega hleva. Ker za to izjemno smrtonosno bolezen, pri kateri pogine od 90 do 100 odstotkov okuženih prašičev in zanjo ni ne cepiva ne zdravila, so biovarnostni ukrepi edino učinkovito orožje, ki ga imamo.
Prof. dr. Marina Štukelj izpostavlja, da je največji izziv pri tem človeški faktor. »Iz izkušenj vemo, da je pri uvedbi in izvajanju biovarnostnih ukrepov najtežje spremeniti navade rejcev. Zato je bistveno, da jim veterinarji razložimo, zakaj so ti ukrepi nujni in kako jih izvajati v praksi.«
Izkušnje iz tujine kažejo, da so se prvi izbruhi APK vedno pojavili v malih, ekstenzivnih rejah, kjer je izvajanje ukrepov pomanjkljivo. A tudi velike farme niso imune; nedavni izbruhi na Hrvaškem so dokazali, da je človek vedno šibki člen.
Tako je nujno preprečiti vsakršen stik domačih prašičev z divjimi prašiči in prašiči z drugih gospodarstev. To vključuje ustrezne ograje okoli izpustov. V hleve je treba prepovedati vstop vsem obiskovalcem in drugim živalim. Pred vstopom v hlev je obvezno preoblačenje, preobuvanje in razkuževanje rok. Pred vhodi morajo biti nameščene dezinfekcijske bariere, raztopino v njih pa je treba redno menjati. Krmljenje prašičev z ostanki hrane je strogo prepovedano in izjemno tvegano. UVHVVR poudarja, da je bil to vzrok za številne vnose virusa v reje. Viri krme in nastilja morajo biti preverjeni. Rejci ne smejo uporabljati trave, poljščin ali nastilja z okuženega območja.
Rejci morajo ob vsaki spremembi zdravstvenega stanja prašičev takoj obvestiti veterinarja. Znaki so povišana telesna temperatura (41 do 42 stopinj Celzija), apatija, izguba apetita, težko dihanje, modrikavost in krvavitve po koži, krvavitve iz vseh telesnih odprtin, abortusi in visok pogin. Izkušnje iz tujine kažejo, da rejci včasih iz strahu pred posledicami, kot je usmrtitev vseh živali, poskušajo bolezen prikriti, kar pa predstavlja največje tveganje za širjenje.
Odgovornost na krožniku
V boju proti širjenju APK ima ključno vlogo tudi vsak posameznik. Človek je, kot poudarja prof. dr. Štukelj, »izjemno pomemben pri prenosu virusa, in to na zelo velike razdalje in v zelo kratkem času«.
Glavno tveganje, na katero opozarja UVHVVR, predstavljajo meso in mesni izdelki iz okuženih živali. Virus APK je izjemno odporen in lahko zelo dolgo ostane aktiven v svežem, zamrznjenem, soljenem ali prekajenem mesu. Zato meso okuženih živali ni primerno za prehrano. Ne zato, ker bi bilo nevarno za ljudi – APK se na ljudi in druge živalske vrste ne prenaša – temveč ker predstavlja vir za nadaljnje širjenje bolezni.
»Meso okuženih prašičev, ki bi prišlo v prehransko verigo, predstavlja potencialni vir okužbe. To so lahko odvrženi ostanki hrane v naravi, uporabljeni za krmljenje živali, posledično bi se bolezen lahko hitro razširila med prašiči in povzročila veliko gospodarsko škodo,« svari UVHVVR.
Na kaj morajo biti pozorni potrošniki? Prvo je izogibanje nenadzorovanemu nakupu. Nakup suhe salame ali drugega mesnega izdelka, ki ni bil uradno pregledan, predstavlja veliko tveganje. Tak izdelek lahko izvira od okužene živali. Z ostanki hrane je treba ravnati previdno. Največja nevarnost nastane, če ostanki hrane, kot je sendvič s pršutom in drugimi mesnimi proizvodi, kupljen v državi z APK, pristanejo v naravi, kjer ga lahko pojedo divji prašiči in bolezen prenašajo naprej. Vsi ostanki morajo biti zato odvrženi izključno v za to namenjene pokrite zabojnike. Zakonodaja EU strogo prepoveduje vnos mesa in mesnih izdelkov v osebni prtljagi potnikov iz tretjih držav in APK pozitivnih držav.
Na koncu je uspeh v boju proti tej uničujoči bolezni odvisen od sodelovanja in odgovornosti vseh. »Naloga veterinarjev je, da rejcem strokovno in razumljivo pojasnimo, da so preventivni ukrepi, kot so cepljenje (zoper APK ni cepiva), biovarnost, odgovorno ravnanje z živalmi, vedno cenejši in učinkovitejši kot spopadanje s posledicami bolezni, ko ta enkrat izbruhne,« sklene prof. dr. Štukelj. Slovenija je za zdaj še brez potrjenega primera APK, a grožnja je bližje kot kadar koli prej. Le z doslednim upoštevanjem biovarnostih ukrepov rejcev, lovcev, potnikov in potrošnikov lahko preprečimo, da bi uničujoč scenarij iz Hrvaške postal tudi naša realnost.
