V sobanah Bele hiše, kjer se te dni, bi lahko rekli, prepletata predvsem visoka politika in nepremičninski instinkt, po poročanju številnih medijev kroži dokument, ki se bere kot cenitev za prevzem podjetja, v resnici pa govori o usodi največjega otoka na svetu. Donald Trump, ki na geopolitiko pogosto gleda skozi prizmo transakcij, je namreč obudil idejo, ki je sprva zvenela kot farsa, zdaj pa dobiva obrise konkretne strategije — nakup Grenlandije.
Toda za bombastičnimi naslovi se v resnici skriva hladna matematika. Študija, ki jo je naročila vplivna konservativna lobistična skupina American Action Network, ni zgolj teoretična vaja. Avtorja Jacob Jensen in Fred Ashton sta ustvarila finančni okvir, ki razgalja resnične ambicije Združenih držav v Arktiki. Njuni izračuni kažejo na razmišljanje, ki meji na plenjenje: medtem ko je strateška vrednost otoka ocenjena na bilijone, Washington prebivalcem ponuja zneske, ki v primerjavi s potencialom otoka delujejo kot napitnina.
Matematika imperija
Grenlandija ni samo in skala, pač pa je strateška trdnjava, ki nadzoruje dostop do Severnega Atlantika, in je zakladnica redkih zemljin, nujnih za tehnologijo 21. stoletja. Jensen in Ashton sta v svoji analizi uporabila dve metodologiji, ki razkrivata dvoličnost morebitne ponudbe.
Če upoštevamo zgolj trenutno dostopne in ekonomsko zanimive vire, je cena otoka postavljena na skromnih 186 milijard dolarjev. Toda to je zavajajoča številka. Ko v enačbo vstavimo celoten potencial rudnih bogastev – od katerih je večina še vedno ujeta pod ledom – in ključno geostrateško lego, ki ZDA omogoča projekcijo moči proti Rusiji in Evropi, vrednost poskoči na vrtoglavih 2,76 bilijona dolarjev. Novejše ocene celotnih, čeprav težje dostopnih surovin, pa omenjajo celo 4,4 bilijona.
V tem kontekstu postane Trumpov domnevni načrt za »pridobitev src in umov« Inuitov ciničen. Po poročanju virov blizu Bele hiše in agencije Reuters v Washingtonu resno razpravljajo o neposrednem finančnem »stimuliranju« prebivalstva. Govora je o enkratnih izplačilih v višini med 10.000 in 100.000 dolarjev na prebivalca.
Matematika je neizprosna: če bi ZDA vsakemu od približno 57.000 prebivalcev izplačale najvišji znesek, bi celoten nakup stal približno šest milijard dolarjev. Za otok, vreden skoraj tri bilijone. To ni nepremičninski posel stoletja, pač pa je poskus, lahko rečemo, geopolitičnega ropa pri belem dnevu.
Iluzija prodaje
Kljub ameriškim sanjam o širitvi ozemlja pa v Københavnu in Nuuku prevladuje hladna realnost. Ideja, da bi Danska leta 2026 prodala del svojega kraljestva kot rabljen avtomobil, je v popolnem nasprotju z modernim mednarodnim pravom.
»Pod načelom samoodločbe – temeljnim postulatom, ki so ga po drugi svetovni vojni ironično promovirale prav ZDA – je dobeseden nakup ozemlja s prebivalci nemogoč,« opozarja Michael Paul, strokovnjak za Arktiko pri fundaciji Znanost in politika.
Še bolj pragmatičen je Mikkel Runge Olesen iz Danskega inštituta za mednarodne študije. Za The New York Times je poudaril absurdnost situacije z vidika varnostne politike. ZDA namreč ne potrebujejo lastništva, da bi Grenlandijo uporabljale za svoje vojaške cilje. Sporazumi, ki segajo desetletja v preteklost, Pentagonu že zdaj omogočajo skoraj neomejeno delovanje v bazi Thule in drugod. »Imajo tako proste roke, da lahko počnejo praktično vse, kar želijo,« pravi Olesen. »Težko si predstavljam, česa ne bi mogli dobiti zgolj z vljudno prošnjo.«
Zakaj torej Trump vztraja pri lastništvu? Analitiki menijo, da gre za vprašanje zapuščine in absolutne kontrole v času, ko se Arktika odpira kot nova pomorska avtocesta, za katero se potegujeta tudi Kitajska in Rusija. Lastništvo pomeni izključitev tekmecev, ne samo nadzor.
Evropska enotnost
Odziv Evrope je bil tokrat presenetljivo oster in enoten. Časi tihe diplomacije so minili. Danska vlada je v sodelovanju z oblastmi v Nuuku jasno začrtala rdečo črto. Jens-Frederik Nielsen, predstavnik grenlandske vlade, je bil v svojem sporočilu na družbenih omrežjih nedvoumen: »Dovolj je. Konec je s fantazijami o aneksiji.«
Vendar Danska v tem boju ni sama. V redkem prikazu enotnosti so Berlin, Pariz in London podali skupno izjavo, ki poudarja, da je prihodnost otoka izključno stvar tamkajšnjih prebivalcev in Københavna. Zlasti vloga Nemčije je tu ključna. Pod vodstvom novega kanclerja Friedricha Merza, ki je vodenje prevzel maja lani, Berlin zavzema bolj trdo držo do transatlantskih partnerjev, ko gre za vprašanja evropske suverenosti in integritete. Merz, čeprav tradicionalno naklonjen ZDA, razume, da bi prodaja otoka ustvarila nevaren precedens v mednarodnih odnosih.
Kupovanje glasov v permafrostu
Najbolj kontroverzen del ameriškega načrta ostaja poskus obvoda uradnih oblasti prek neposrednega nagovarjanja prebivalstva. Grenlandci imajo pravico do referenduma o neodvisnosti. Čeprav si večina želi samostojnosti od Danske, ankete kažejo, da 85 odstotkov prebivalcev zavrača priključitev ZDA.
Trumpova strategija denar na roko je očitno namenjena spreminjanju tega javnega mnenja. Z obljubami o hitrem bogastvu poskuša Washington izkoristiti ekonomske izzive, s katerimi se sooča otoško prebivalstvo. Ameriški državni sekretar Marco Rubio naj bi o tem govoril z danskim kolegom, kar kaže, da ZDA kljub jasnemu »ne« iz Evrope ne nameravajo odstopiti.
Situacija na Arktiki tako postaja test za mednarodni red. Ali lahko velesila v 21. stoletju z denarjem kupi suvereno ozemlje in njegove prebivalce? Donald Trump meni, da je vse stvar cene. Grenlandci pa odgovarjajo, da njihova identiteta in domovina nista blago na polici supermarketa – pa čeprav je ponudba zavita v milijardne obljube.
