Ali je sodobni moški res v krizi, tradicionalna moškost pa ogrožena? V zadnjih letih se je vprašanje moškosti in vloge moških v družbi prebilo med osrednje teme javnih razprav. Naslovi, ki vabijo k branju, so pogosto dramatični in bombastični: govorijo o »krizi moških«, »zmedenih fantih«, »propadu moškosti«, o moških, ki naj bi se izgubljali v sodobnem svetu, pa ne razpravljajo le priznani strokovnjaki, temveč tudi spletni vplivneži dvomljivega slovesa.
V tovrstnih razpravah avtorji navajajo podatke, ki potrjujejo tezo o spregledanosti moškega spola že od otroštva naprej, kar se kaže tako v izobraževanju (v Združenem kraljestvu so celo s parlamentarno preiskavo preučili učne dosežke fantov), zaposlovanju in duševnem zdravju. Med moškimi so večja tveganja za različne zasvojenosti, brezdomstvo in samomorilnost (stopnja samomorov je štirikrat višja kot pri ženskah), kriza moškega spola se kaže tudi pri vzpostavljanju intimnih odnosov in prijateljstev: skoraj polovica najstniških fantov še nikoli ni bila na zmenku, kar je skoraj dvakrat več kot nekaj desetletij prej. Poleg tega se število tesnih prijateljev med mladimi moškimi drastično zmanjšuje – danes ima manj kot polovica toliko prijateljev kot generacije pred njimi, petnajst odstotkov pa jih nima nikogar, s komer bi lahko delili osebne stiske.
Le najnovejše poglavje v dolgi zgodovini
Toda ali res živimo v času velike, zgodovinsko edinstvene krize moškosti? Steven Roberts, profesor sociologije na univerzi Monash, opozarja, da bi bila takšna razlaga močno poenostavljena. Pravi, da ne živimo v posebnem času »moškega propada«, temveč v enem od mnogih ciklov, ko družbene spremembe sprožijo skrb za moško identiteto. Tako je bilo v času industrializacije, po obeh svetovnih vojnah, ob vzponu feminizma in v obdobju deindustrializacije. Vedno, ko se družba spreminja, se spremeni tudi predstava o tem, kaj pomeni »biti moški«, zato se takšne razprave neizogibno vračajo in ni presenetljivo, da se s tem ukvarjamo tudi danes v dobi umetne inteligence in digitalnih skupnosti.
Roberts opozarja pred prehitrim skakanjem v zaključke, ko denimo pri vprašanju izobraževanja pogosto spregledamo, da ne gre zgolj za spol. Že pred štirimi desetletji, ko so bile aktualne razprave o tem, zakaj so dekleta v izobraževalnem sistemu uspešnejša od fantov, se je izkazalo, da se s težavami v izobraževanju največkrat spopadajo fantje iz delavskega razreda, priseljenskih ali drugače deprivilegiranih okolij, medtem ko fantje iz bolj privilegiranih družin pogosto dosegajo odlične rezultate. Toda te razlike pogosto ostanejo (namerno) spregledane, ker je lažje okriviti feminiziranost učiteljskega poklica, pomanjkanje moških učiteljev in domnevno preveliko prilagojenost šolskega okolja deklicam kot pa nasloviti širše težave neenakosti, revščine in izključenosti.
Po drugi strani Richard Vaughan Reeves, višji sodelavec na inštitutu Brookings in predsednik Ameriškega inštituta za dečke in moške, v svojem delu opaža, da fante praviloma močneje kot dekleta prizadenejo neugodne okoliščine, kot so revščina in nestabilne družinske razmere.
Moškost ni ena sama
»Ko me vprašajo, ali imamo krizo moškosti ali le krizno retoriko, vedno rečem: bolj to drugo,« pravi dr. Valerija Vendramin s Pedagoškega inštituta. Po njenem mnenju so sodobne družbene spremembe odprle prostor za pogovor o moškosti, hkrati pa sprožile iskanje krivcev – in najpogosteje je to feminizem. Toda, kot poudarja, feminizem nikomur ni ničesar odvzel – le odprl je vrata ženskam tja, kjer prej niso imele dostopa.
Kljub temu se na družbenih omrežjih in v nekaterih krogih krepi prepričanje, da so ženske »preveč napredovale« in da so moški posledično izgubili tla pod nogami. Takšna naracija je vabljiva, ker ponuja preprosto razlago za kompleksne družbene premike. Toda delitve in polarizacija nikomur ne koristijo – in gotovo ne mladim moškim, ki že tako težko najdejo prostor, kjer bi lahko iskali svojo identiteto brez stigme.
Valerija Vendramin poudarja, da je ključno širiti razumevanje, da obstaja več načinov, kako biti moški, saj moškost ni ena sama, ni vnaprej določena in ni ujeta v okvire tradicije. A mnogi fantje in moški si ne upajo stopiti iz rigidnih okvirov pričakovanj – bodisi zaradi vrstniškega pritiska, družinskih pričakovanj ali splošnih družbenih norm. To velja tudi za odrasle moške, ki se pogosto znajdejo razpeti med tradicionalnimi zahtevami in željo po bolj odprti, čustveno dostopni obliki moškosti.
Moškosfera: od varnega zavetja do valilnice sovražnosti
Psihološka znanost že dolgo ugotavlja, da so tradicionalne norme moškosti – da mora biti moški močan, samostojen, čustveno zadržan, ima odpor do iskanja pomoči – pogosto povezane z večjim tveganjem za duševne težave, kot so depresija, anksioznost in samomorilnost. Tudi pred petimi leti objavljena nemška študija o moškosti in iskanju pomoči pri moških z depresijo ni prinesla presenečenj: avtorji ugotavljajo, da veliko moških zaradi strahu pred stigmo odlaša z iskanjem pomoči, kar jih vodi v izolacijo in osamljenost. To bi delno pojasnilo tudi uvodoma omenjen večji delež zasvojenosti in drugih težav v duševnem zdravju med moškimi.
Kljub temu mlade moške danes ponovno privlači bolj tradicionalna podoba moškosti, tudi zato, ker jim ponuja jasna pravila, občutek identitete in stabilnosti v hitro spreminjajočem se svetu. V njej je vloga »pravega moškega« preprosta, brez senc dvoumnosti in zabrisanih meja, kdo in kaj je: kot moški mora biti močan, neodvisen, odgovoren in sposoben poskrbeti za druge. Avtoritarna vloga tradicionalnega moškega obljublja spoštovanje, avtoriteto, potrditev od drugih, tudi družbeni status, kar je mamljivo za mlajše moške, ki so še negotovi o svojem mestu v družbi. Na družbenih omrežjih, kot je tiktok, platformi youtubu in podkastih zberejo vplivneži, ki promovirajo tradicionalne moške atribute (disciplina, fizična moč, odgovornost, vodenje), veliko število sledilcev.
Mlajši moški so v digitalnem svetu aktivni tudi v tako imenovani moškosferi – spletnih skupnostih, forumih, podkastih in kanalih, kjer govorijo o pritiskih, negotovosti, identiteti, odnosih in iskanju smisla. Te skupnosti lahko ponujajo prostor za podporo in iskrene pogovore, hkrati pa se v njih mešajo zelo različna sporočila: od nasvetov o osebni rasti in marketinških sklopov, kako postati »alfa moški«, do širjenja polarizirajočih se in sovražnih prepričanj. Moškosfera sicer ni enotna skupnost, ne glede na razlike pa kot povezovalne točke simpatizerjem pogosto služijo nestrpnost, sovraštvo do žensk in (manjšinskih) skupin ter občutek, da so moški v sodobni družbi žrtve izgube statusa, privilegijev in morajo zato v tej novi realnosti poiskati nove identitetne okvire.
Iz Francije prihajajo opozorila o porastu razprav o moškosti, ki normalizirajo in utemeljujejo predsodke ter ideologije, ki služijo za zatiranje žensk v družbi, podoben vzpon doživlja maskulinizem, ki kot odziv na feminizem zagovarja moške interese. Forumi za incele (beseda izvira iz okrajšave za neprostovoljni celibat), posnetki mizoginih spletnih vplivnežev ter antifeministov ali nasprotnikov prebujenskih gibanj preplavljajo spletne platforme in algoritmi danes potrebujejo manj kot 30 minut, da takšno vsebino priporočijo mladim moškim uporabnikom interneta, poroča Francoski inštitut za mednarodne in strateške zadeve (IRIS).
