V nedeljo (oziroma takoj na začetku ponedeljka po našem času) bo na sporedu letošnja podelitev oskarjev. Slovenski gledalci si bodo lahko celoten dogodek tokrat ogledali na sporedu TV Slovenija 1, in sicer 20 minut čez polnoč. Poznavalci ocenjujejo, da to ne bo običajna podelitev, pač pa utegne biti tokrat še bolj napeto ozračje kot običajno v zadnjih nekaj letih.
Zakaj? Zaradi politike vendar. Večina igralcev in pomembnežev v filmski industriji zelo kritično gleda na politično dogajanje v Združenih državah Amerike, odkar je krmilo prevzel novi predsednik Donald Trump. To, pričakujejo, se bo odražalo tudi na podelitvi.
In kaj potem? Kdo sploh še spremlja ta dogodek? Marsikdo vrže vsaj eno oko na dogajanje. Če ne v živo, pa to storijo dan kasneje. Tudi vi navsezadnje berete tale novinarski prispevek – in si mislite svoje, kar priznajte. Lani so sicer izmerili najvišjo gledanost v Ameriki v zadnjih štirih letih. Ocenjujejo, da je podelitev gledalo skoraj 20 milijonov tamkajšnjih gledalcev. Po vsem svetu pa morda še kakšen več.
Ne spomnim se, da je bilo lani kaj tako posebnega? Priznamo, tudi mi smo morali pogledati v dokumentacijo. So pa, kot se je izkazalo, lani končno v kinih spet predvajali kakšen dober film. Hollywoodska produkcija se morda včasih res zdi že malce, no, utrujena. Toda lani smo doživeli fenomen, ki so ga poimenovali Barbenheimer – skovanka iz dveh filmskih uspešnic: Barbie in Oppenheimer.
Ampak to je bilo lani. Res. Letos je bilo zanimanja za filme manj. Najboljši filmi skupaj so letos po nekaterih ocenah prinesli 1,7 milijarde dolarjev, kar je 37 odstotkov manj od lanskih 2,7 milijarde. Ampak so to vendarle še vedno lepe številke. Kdo bi se branil takšnega lepega zneska, a?
Jaz. Ker mene v resnici to ne zanima, pač pa bi rad izvedel, kdo bo letos zmagal? Zato sem kliknil na ta članek. Če že vztrajate: stavnice napovedujejo, da bo letošnji oskar za najboljši film pripadel drami Anora, ki v pozitivni luči prikazuje imigrantko in prostitutko. Tik za njim je Brutalist, zgodba o Judu, ki je preživel holokavst, prav tako imigrantu in nekdanjem odvisniku od heroina. Za najboljšega igralca pa bi lahko razglasili Sebastiana Stana, ki je upodobil Donalda Trumpa kot posiljevalca in odvisnika od amfetaminov (v filmu Vajenec oziroma The Apprentice). Kot bi se pripravljali na politični spopad na rdeči preprogi, se vam ne zdi.
Zakaj? Saj oskarji nikoli niso bili politični! Tukaj se motite. So bili. In še kako. Zgodovina kaže, da v resnici tile zlati kipci nikoli niso povsem pobegnili od politike. Leta 1940 so jih podelili v klubu Cocoanut Grove, ki je sprejemal le bele goste – prva temnopolta dobitnica oskarja, Hattie McDaniel, je lahko sodelovala le po posebni prošnji producenta in je sedela sama za mizo. Leta 1973 je Marlon Brando zavrnil oskarja za Botra in na oder poslal ameriško staroselko Sacheen Littlefeather v protest proti obravnavi domorodcev v ZDA. Lani je judovski režiser Paul Glazer ob prejemu nagrade za Interesno območje (The Zone of Interest) pozval k premirju v Gazi.
Pa letos? Nekatere obrise lahko že vidimo. Med nominiranimi filmi je med drugim Še vedno sem tu (I’m Still Here), torej brazilski film o avtoritarnosti, ki je naletel na proteste skrajne desnice. Potem je tu Substanca (The Substance), feministična grozljivka s satiričnim podtonom. Nickel Boys je drama o rasizmu v floridski prevzgojni šoli v 60. letih. Žlehtnoba (Wicked) je predelava Čarovnika iz Oza, v katerem je Oz diktator, medtem ko je osrednji lik, Elphaba, borka za socialno pravičnost. Konklave (Conclave) je triler iz Vatikana, ki se ukvarja z identitetno politiko. Dune: Peščeni planet, 2. del, je zgodba o vzponu despota, ki ga vodi maščevanje. Popolni neznanec (Complete Unknown) je film o Bobu Dylanu in njegovi vlogi v kontrakulturi. Emilia Pérez pa je dvojezični muzikal o transspolnem vodji mehiškega kartela, ki si ga Donald Trump s somišljeniki prav gotovo ne bo nikoli ogledal.
Saj niso vsi igralci proti Trumpu. Ali pač? Res ne vsi. Trump je nedavno imenoval Jona Voighta, Mela Gibsona in Sylvestra Stallona za nekakšne svoje posebne ambasadorje v »čudovitem, a problematičnem« Hollywoodu. (Ste opazili, da ni imenoval nobene igralke?). No, tudi studii se na novo politiko odzivajo vse bolj naklonjeno. Vsak tako lahko sodimo po nekaterih spremembah. Paramount, denimo, je napovedal ukinitev politike raznolikosti (ki jo tam poznajo pod kratico DEI), Disney je medtem umaknil pobudo »Reimagine Tomorrow« in odstranil opozorila o kulturno spornih vsebinah iz starejših filmov.
So tako odvisni od politike, da se bojijo? Saj veste, kako je z denarjem. Ta nima ideologije. In politiko – ki jo ima. Sicer pa losangeleška filmska industrija lahko preživi sama, če bi tako želela. Oskarji so medtem samo prostor, kjer se umetnost postavlja pred profit. Vendar je nekoč ustanovitelj nagrad Louis B. Mayer rekel tudi takole: »Najboljši način za nadzor umetnikov je, da jih okitiš s priznanji.« In še: če je nekoč veljalo, da denar ne pozna politike, je v Trumpovi Ameriki to očitno vse manj gotovo. Naslednje leto bo morda zato podelitev popolnoma drugačna.
