V Sloveniji je trenutno zaposlenih okoli 320 filipinskih delavcev, posebno zaželeni so v sektorjih, kjer primanjkuje domače delovne sile, kot so zdravstvo, gradbeništvo, prevozništvo, turizem in gostinstvo. Anamarija Toth Kostevc iz Brežic, univerzitetna diplomirana psihologinja, diplomantka MBA in svetovalka podjetjem, je pred dobrim desetletjem poldrugo leto živela na Filipinih, kjer je ob pomoči tedanjega častnega konzula Joseja Luisa U. Yula zelo dobro spoznala tamkajšnje poslovno okolje, kar je bila podlaga za to, da je ustanovila Slovensko-filipinski poslovni klub s ciljem, da se začneta slovensko in filipinsko poslovno okolje povezovati.
Kot je kmalu ugotovila, si kljub geografski razdalji nismo tako zelo različni in imamo podobne vrednote. Večina Filipincev je katoličanov, pravzaprav so bolj goreči kristjani kot mi. Ker so bili petsto let pod Španci, je pri njih zelo čutiti špansko kulturo. Pogosto radi zapojejo in zaplešejo, zelo so povezani z družino, naniza nekaj njihovih lastnosti sogovornica in kot zanimivost doda, da so jim zelo všeč belopolti. »Zanje smo mi zelo lepi ljudje in to s komplimenti tudi zelo radi povedo. Večina res dobro govori angleško, saj je ta pri njih drugi uradni jezik.« Opaža, da smo Slovenci zaradi nepoznavanja njihove kulture do njih še malo zadržani, veliko škode so nam pri integraciji tujcev naredile tudi migrantske krize in tako zdaj na ljudi, ki so drugačni po polti, gledamo z zadržanostjo.
Pridni, nasmejani ...
Vendar pa je dejstvo, da je v nekaterih poklicih pri nas delovne sile premalo oziroma se je sploh ne da dobiti. Tudi nekdanji jugoslovanski bazen je prazen, saj delavci z območja nekdanje skupne republike priložnosti raje kot v Sloveniji iščejo v državah, kjer je plačilo boljše. Tako se moramo ozirati po delovni sili iz držav, ki so za nas morda daleč, a razdalje danes, v obdobju globalizacije, niso več pomembna ovira.
Kakšni delavci so torej Filipinci? Sogovornica pove, da so pridni, nasmejani, prijazni, a da morda v prvih mesecih potrebujejo nekaj časa, da se vključijo. Zelo se znajdejo v gostinskem segmentu, zlasti pri delih, ko nimajo stika s strankami, denimo pomoči v kuhinji, čiščenju; veliko jih je uspešno delalo na ladjah. Povpraševanje je sicer tudi po zaposlenih v zdravstveni negi, kjer so sicer zelo dobri, vendar je ovira jezik, saj večina oskrbovancev v domovih za starejše angleško ne razume. Zelo dobri so v gradbenem sektorju, radi se pohvalijo, da so oni zgradili Dubaj. Po opažanjih Anamarije Toth Kostevc se je kot zelo uspešno izkazalo, da delodajalec vzame celotno skupino – od inženirja do železokrivca. Podobno je v proizvodnji in pri čistilkah. Na Filipinih je tudi veliko tako imenovanega outsourcinga oziroma naročanja dela pri zunanjih izvajalcih. Najbolj znani so klicni centri, ki so res ogromni. V tej obliki pa ponujajo tudi računovodske storitve, arhitekte in podobno.
Plače so pri njih v povprečju precej nižje kot pri nas – okoli 300 dolarjev na mesec, vendar pa so določena delovna mesta zelo dobro plačana. »Filipini so s 110 milijoni prebivalcev tipična azijska država, kjer je tudi kup izjemno bogatih, nekatera mesta so zelo razvita, v njih so ogromne stavbe, luksuzna stanovanja, stolpnice s štiridesetimi nadstropji pisarn, igralnice, ogromni hoteli ... Njihov podjetniški del je prav tako zelo močan,« pripoveduje in razloži, da imajo Filipini zelo podrobno določeno zakonodajo pri urejanju odhoda njihovih državljanov na delo v tujino.
Pravilni postopki
Zadeve so tam zelo regulirane, imajo posebno ministrstvo, ki se ukvarja s tem, in samo licencirane agencije imajo dovoljenje za opravljanje selekcije kadra ter pripravo dokumentacije. Veliko je tudi črnega trga, na kar morajo biti potencialni delodajalci pozorni, saj se lahko tudi sami hitro znajdejo na črnem seznamu delodajalcev. Slovensko podjetje tako najprej sporoči, koliko in kakšne delavce potrebuje. Anamarija Toth Kostevc se nato poveže s filipinsko agencijo za posredovanje delovne sile. »Ko preverimo, ali je na Filipinih sploh mogoče pridobiti želeno delovno silo, gre podjetje v postopek akreditacije. To pomeni, da moramo obsežno dokumentacijo poslati na filipinski konzulat, ki za Slovenijo deluje na Dunaju. Akreditacija podjetja je nujna, sicer delavcev s Filipinov ne more zaposliti.« Podjetje mora ob tem vedeti, da bo moralo filipinskim delavcem zagotoviti letalsko karto in plačati bivanje v Sloveniji za celotno obdobje zaposlitve. Sledi dokončna akreditacija podjetja v Manili, šele nato filipinska agencija objavi prosta delovna mesta za slovensko podjetje. Ko agencija zbere življenjepise, v podjetju naredijo ožji izbor in opravijo pogovore s kandidati po spletu. Dokumentacijo pošljejo na slovensko konzularno predstavništvo na Filipinih ter nazadnje na slovenski zavod za zaposlovanje in upravno enoto, nato končno sledi podpis pogodbe.
»Ko se podjetje odloča za zaposlovanje kandidata s Filipinov, je pomembno, da agencija opravlja selekcijo neposredno na Filipinih, in ne v kateri drugi državi sveta,« opozarja Anamarija Toth Kostevc in dodaja, da ima njihova agencija ProSkillPH, ki deluje v okviru podjetja Divine Brand, pomembno vlogo pri zagotavljanju kvalificiranih filipinskih delavcev za slovenska podjetja, saj skrbi, da se upoštevajo predpisi in zakonodaja Slovenije in Filipinov.
Kljub geografski oddaljenosti so med državama presenetljive kulturne podobnosti, ki lahko olajšajo integracijo filipinskih delavcev v slovensko družbo. Ena od izstopajočih lastnosti filipinskih delavcev je njihova pripravljenost za učenje in izboljšave. Visoka stopnja izobraževalne usmerjenosti na Filipinih pomeni, da številni delavci pridejo v Slovenijo z dobrim znanjem angleščine in strokovnimi kvalifikacijami. Poleg tega je njihova želja po profesionalnem razvoju in napredovanju močna motivacija za stalno izboljševanje njihovih spretnosti in znanj.
Povpraševanje v Sloveniji je po vseh mogočih profilih, od sobaric, kuharskih pomočnikov, čistilk do gradbenih delavcev in voznikov. »Seveda pa iščemo ljudi z ustreznimi znanji. Večina med njimi je že delala v tujini, poleg tega znajo angleško. Naše delo je torej pomoč pri vseh teh postopkih.« Kot poudarja, bo postopek zaposlovanja precej lažji, ko bosta državi podpisali memorandum o zaposlovanju, kar pa se vleče že skoraj leto dni. Prav tako Slovenija na Filipinih še vedno ni odprla veleposlaništva, se bo pa to zgodilo predvidoma marca.
Anksiozni mladi
Sicer pa se v Psihološkem centru Plus rešitve, ki je drugo podjetje Anamarije Toth Kostevc in je odprlo nove prostore tudi v Domžalah, veliko ukvarjajo s svetovanjem podjetjem. V različnih slovenskih krajih sodelujejo z medicino dela, ukvarjajo pa se tudi s psihološkim svetovanjem podjetjem za selekcijo kadrov, iskanjem potenciala v podjetjih in ugotavljanjem stanja – torej, če v podjetju nekaj ne 'štima', se lahko obrnejo po pomoč k njihovim strokovnjakom, ki so večinoma psihologi ali psihoterapevti.
Na vprašanje, kakšne spremembe opažajo v zadnjih letih v podjetjih na splošno, odgovori, da so zelo velike razlike med regijami in tudi med generacijami. »Zadnje čase se dogaja, da predvsem mlajši zaposleni vzamejo kakršna koli navodila nadrejenega za mobing. Tega je vse več. Čeprav je določena naloga v opisu del, se pri zaposlenih lahko pojavi odpor. Vse bolj je tudi jasno, da mlajša generacija vsem dela preglavice. Mladi, ki prihajajo na trg delovne sile, so zelo anksiozni, ne zmorejo prenesti nobenega pritiska, časovni pritisk je za njih nedojemljiv. Prek pogovorov opažamo, da že najmanjše zahteve za njih pomenijo izjemno težavo,« ugotavlja sogovornica. Na vprašanje, iz česa to izhaja, pojasni, da pri psihoterapevtskem segmentu opažajo, da se jim je ves stres tega sveta odvzel že v otroštvu. »Starševstvo je bilo v nekem obdobju izrazito permisivno, starši so bili samo prijatelji svojim otrokom, vsa čustva so že vnaprej regulirali, namesto da bi to naučili otroka. Bog ne daj, da je zajokal, takoj so mu ponudili rešitev na dlani. V prejšnjih generacijah se je moral otrok spoprijemati z omejitvami, zato neprijetna čustva znamo obvladati, tem otrokom pa je bilo to odvzeto in nimajo regulacije čustev. Nimajo niti samozavesti. Izginila je. Od tod izhaja anksioznost,« razloži opažanja in kot zanimivost doda, da v družinah, v katerih so bili pri vzgoji nekoliko bolj starokopitni in so starši veljali za strožje, otroci napredujejo veliko hitreje.
