Slovenija sicer velja za eno najvarnejših držav na svetu – vsakoletni globalni indeks nas na lestvici uvršča na visoko mesto. Rečemo lahko, da je statistika ugodna. Toda to ne pomeni, da kriminala ni. Tudi pri nas za kulisami obstaja neviden svet organiziranih kriminalnih združb, ki ga običajno opazimo ob bolj odmevnih policijskih akcijah ... ali posebej tragičnih obračunih, kar smo nedavno doživeli v Ljubljani, ko so človeka, ki je nekoč pripadal kavaškemu klanu, ubili iz maščevanja. O tem, kako delujejo takšne združbe, kakšne so njihove povezave in tudi kakšne izzive prinaša sodobna tehnologija pri preiskovanju najhujših kaznivih dejanj, smo se pogovarjali z Damjanom Apolloniem, vodjo sektorja za organizirano kriminaliteto v upravi kriminalistične policije.
»Organizirani kriminal je v Sloveniji resničen, vendar večinoma ostaja očem neviden in ga opazimo šele ob kakšnem večjem dogodku,« je uvodoma povedal sogovornik. Kot se je izkristaliziralo skozi pogovor, Slovenija tudi ni kakšna Italija in ima, na neki način, to srečo, da je majhna; je predvsem tranzitna država, čemur se je organizirani kriminal prilagodil.
Tekmovanje ali sodelovanje?
Kot je še pojasnil Damjan Apollonio, pri nas deluje več skupin, in sicer po tako imenovanem »mrežnem principu«, kar pomeni, da so to razmeroma maloštevilne skupine ljudi, večkrat avtonomne, ki se zaradi zaslužka povezujejo z združbami v tujini. »Ko se včasih sprašujemo, ali so to skupine z več sto ljudmi, je resnica velikokrat drugačna,« je dejal. Že peščica posameznikov pa se lahko poveže v kriminalno združbo, ki ima lahko velik učinek.
Kako torej policisti sploh opredeljujejo organizirano kriminalno združbo, nas je zanimalo. Slovenska policija za opredelitev organizirane kriminalitete uporablja mednarodno, Europolovo definicijo, kjer so določeni štirje obvezni kriteriji: združbo morajo sestavljati vsaj tri osebe, delovati mora daljše časovno obdobje, njen cilj je premoženjska korist ali družbena moč, pri čemer »izvršuje uradno pregonljiva kazniva dejanja«. Poleg teh štirih morata biti prisotna vsaj še dva izmed sedmih variabilnih kriterijev, in sicer: uporaba nasilja in/ali korupcije, natančna razdelitev vlog med člani združbe, vplivanje na medije, gospodarstvo, državne organe, politiko, uporaba notranjih pravil ravnanja, podjetniški način delovanja, mednarodno delovanje in vpletenost v pranje denarja.
V pogovoru je naš sogovornik potrdil tudi marsikatero domnevo in stereotip o ljudeh, ki se podajo v kriminalno podzemlje in delujejo v njem. Marsikaj pa je predstavil v drugačni luči in domneve zavrnil. Ena takih je, da organizirane kriminalne združbe vselej tekmujejo med seboj, se izrivajo, obračunavajo druga z drugo. V resnici ni tako – med seboj večinoma prav dobro sodelujejo, si pomagajo, saj je njihovo skupno glavno vodilo dobiček.
Kaj pa streljanja, umori? Ostra obračunavanja se običajno dogajajo znotraj skupin, zaradi maščevanja in zamer, pri čemer se takšne združbe izogibajo obračunavanju v javnosti. »Tisti, ki je tarča, se tako najraje giblje na krajih, kjer je veliko ljudi, saj ve, da je tam najbolj varen,« je ponazoril Apollonio, ki je v policiji že 32 let; sprva je delal v Kopru, zdaj je v Ljubljani, večinoma se je ukvarjal s preiskovanjem najhujših kaznivih dejanj.
Povezave s tujino
Kot je bilo že navedeno, je Slovenija zanimiva predvsem kot tranzitna država. K nam prepovedane droge, orožje in ponarejeni denar prihajajo od vsepovsod in nekaj od tega ostane v Sloveniji, večje količine pa pot nadaljujejo proti drugim državam. »Zlasti pri večjih tihotapskih poslih se skupine povezujejo znotraj nekdanje Jugoslavije in širše – preprosto zato, ker gre za podobne zgodovinske, kulturne lastnosti, tudi daljne sorodstvene vezi. Medsebojno se poznajo ali si zaupajo,« pravi Apollonio. To sodelovanje se na terenu kaže tako, da iste osebe delujejo v več kriminalnih verigah: »Eden recimo zagotovi 'logistiko', nekdo drug prevzame preprodajo, tretji ponarejene dokumente. Prepleti so številni.«
Med tipičnimi področji, na katerih se kriminalne združbe pri nas srečujejo, Apollonio najprej izpostavi tihotapstvo in trgovino s prepovedanimi drogami. »Tukaj gre za največje zaslužke. Trg je raznolik: od klasičnih prepovedanih drog, kot so kokain, heroin in marihuana, do novejših, sintetičnih drog. Vse to jim prinaša bajne dobičke, zato si skupine med seboj tudi 'posojajo' – če nekomu zmanjka neke snovi ali če je kdo v kratkem času 'blokiran'.«
Geografska lega Slovenije in bližina Balkana ter Sredozemlja dandanes pomenita, da je na širšem območju razvejeno tihotapstvo z ljudmi. »Kriminalci izkoriščajo stisko migrantov, ki bežijo pred vojno ali revščino. Tudi tu so zaslužki veliki, saj se cene tihotapskih poti zaradi večjega povpraševanja in uspešnosti prijetij s strani policije hitro dvigujejo.«
Kot tretje področje, s katerim se radi ukvarjajo v podzemlju, navede trgovino z ljudmi za namen prostitucije. »Dekletom iz socialno šibkejših okolij obljubljajo delo v restavracijah ali nočnih klubih, nakar jih postavijo v podrejen in ekonomsko odvisen položaj ter jih silijo v prostitucijo. Pri nas smo v zadnjih letih uspešno razbili kar nekaj takih verig, posebej na območju Ljubljane in Maribora.«
Ponarejanje denarja
Zanima jih marsikaj. Tako tudi področje ponarejanja denarja. Ena večjih uspešnih policijskih akcij se je nedavno odvila v Mariboru, kjer so zasegli okoli 180.000 evrov ponarejenih bankovcev, natisnjenih predvsem v tujini – od Bolgarije do južne Italije. »Zlorabe bankovcev za 20, 50 ali 100 evrov so pogoste, saj jih razmeroma enostavno spravijo v obtok.«
Mednarodne kriminalne združbe delujejo celo na področju trgovine z nevarnimi odpadki, mobilne kriminalne združbe pa so medtem specializirane za vlome v bankomate ali proizvodnjo tobačnih izdelkov, kar so že preiskovali tudi v Sloveniji.
Apollonio ocenjuje, da pri nas deluje od šest do 10 manjših ali večjih organiziranih kriminalnih združb. Sliši se veliko, toda, kot še pove, lahko gre za razmeroma majhne skupine petih ali šestih ljudi. Ko pa ga vprašamo, ali ima kavaški klan, ki je bil nedavno zaradi umora enega nekdanjih članov v Ljubljani znova na prvih straneh časnikov, pri nas nemara izpostavo, zmaje z glavo. »Ne moremo govoriti o kakršni koli izpostavi. Lahko pa govorimo o ljudeh, ki so povezani z njimi. Sedež kavaškega klana je organiziran v Črni gori in ima sodelavce drugod po državah v EU in izven, toda to niso izpostave, to so sodelavci, sostorilci. Kot rečeno, je Slovenija predvsem tranzitna država, v nekaterih primerih tudi država, kjer kriminalne združbe izvajajo logistično podporo, na primer z ustanavljanjem transportnih podjetij,« je pojasnil.
Po njegovih besedah se vsaka preiskava organizirane kriminalitete danes nujno opira na mednarodno sodelovanje, pri čemer slovenska policija odlično sodeluje s sosednjimi državami, Europolom in državami Zahodnega Balkana. »Prvi in ključen korak je vedno kriminalistična preiskava, vendar potrebujemo tudi podporo tožilstva in sodišč – to so pravosodni organi, ki prav na podlagi zaprosil za mednarodno pravno pomoč zagotavljajo, tudi z namenom pridobivanja dokazov, uradno sodelovanje s tujino,« razlaga sogovornik.
Šibkost zakonodaje
Obenem opozarja na šibkost slovenske procesne zakonodaje, predvsem ko gre za uporabo sodobnih prikritih preiskovalnih ukrepov: »Kriminalci so vedno na lovu za tehnološko prednostjo. Uporabljajo šifrirane telefone in specializirane aplikacije, dogovarjajo se prek temnega spleta. Naša procesna zakonodaja omejuje prikrite preiskovalne ukrepe na prekratka obdobja in zaostruje pogoje pridobivanja sodnih odredb ter tako otežuje preiskovanje in zbiranje dokazov za najhujše oblike kaznivih dejanj organizirane kriminalitete. Glede tega smo v primerjavi z nekaterimi drugimi evropskimi državami precej v zaostanku.«
Kljub temu dosegajo lepe uspehe, ocenjuje Apollonio: »Ko se preiskava začne, traja več mesecev, včasih tudi dlje. V tem času skušamo zbrati zadostne dokaze, da je primer uspešno zaključen na sodišču. Posebej pomembne so vzporedne finančne preiskave, ki odkrivajo nezakonito pridobljeno premoženje in pomagajo pri kasnejšem sodnem odvzemu premoženja. Če udariš kriminalno združbo po žepu, jo največkrat najbolj zaboli.«
Slovenija se je z vstopom v Evropsko unijo znašla na križišču: na eni strani to prinaša gospodarske, kulturne in socialne koristi, na drugi strani pa odprte meje pomenijo lažji prehod tudi za tiste, ki se ukvarjajo z nezakonitimi dejavnostmi. »Velike kriminalne združbe iz drugih delov Evrope pri nas nimajo, kot rečeno, samostojnih podružnic, temveč so vezane na posameznike ali manjše skupine, ki so si ustvarile logistično podlago. Včasih jim je dovolj že to, da se k nam pripeljejo na sestanek – Slovenija je geografsko tako na sredini, da je to najbolj praktično za vse.«
Koga novačijo?
Vprašanje, kdo dandanes postane del organizirane združbe, pa nima enostavnega odgovora. »Včasih smo rekli, da kriminalna združba črpa člane predvsem iz socialno šibkih okolij. Danes to ni več pravilo. Ključna dejavnika sta zlasti želja po hitrem zaslužku in prepričanje, da za njih ne veljajo običajni zakoni. Take ljudi privlačijo materialne dobrine in status v družbi, ki si ga lahko kupijo z nezakonitimi zaslužki,« se je glasil odgovor.
Po drugi strani so v nekaterih primerih ljudje potisnjeni v sodelovanje. Zgodi se, da si kdo izposodi veliko vsoto denarja in je nato v zameno prisiljen tihotapiti pošiljke mamil, prevažati migrante ali oddajati stanovanje za prostitucijo. Vse to je načrtovano tako, da ima združba največjo korist, brez nepotrebnega izpostavljanja javnosti ali policiji.
Kljub vsemu, kar se dogaja v zakulisju, po besedah Damjana Apollonia in statističnih kazalnikih Slovenija ostaja ena najvarnejših držav. »K nam prihajajo gostje od blizu in daleč, naj bo to zaradi posla ali turizma. Tudi kriminalci niso izjema – a ko se ti pri nas poskušajo ustaliti, jih policija v stalnem sodelovanju z državnimi in mednarodnimi organi večinoma uspe razkriti. Pomembno je, da se tega zavedamo in kot celotna družba ohranjamo ničelno toleranco do vseh oblik organiziranega kriminala,« je misli sklenil sogovornik.
