»Kam ga bomo dali?« Takšno vprašanje si še vedno postavi večina ljudi, ko nekdo zboli za duševno boleznijo ali ne zmore več čisto vseh vsakdanjih stvari opraviti sam. »Namesto da bi se vprašali, kako mu lahko pomagamo, da bo čim dlje dostojno in kakovostno živel doma in v skupnosti, se sprašujemo, katera institucija naj poskrbi zanj,« prikima dr. Franco Perazza, nekdanji direktor goriške službe za duševno zdravje. Čeprav prihaja iz Italije, kjer je veliki italijanski reformator Franco Basaglia uspel že leta 1971 zapreti prvo umobolnico v Evropi in spodbuditi skupnostno oskrbo ljudi s težavami v duševnem zdravju, mora vsak dan znova opozarjati, da tudi tem ljudem pripada svoboda. Še večje težave z zapiranjem tovrstnih institucij imamo v Sloveniji, kjer v posebnih zavodih po podatkih Inštituta RS za socialno varstvo živi še več kot 1500 ljudi. Hrastovec, Dutovlje, Lukavci … Poskusi utiranja poti za življenje teh ljudi v skupnosti so pogosto pospremljeni z odporom ljudi, bodočih sosedov, ki se največkrat bojijo za svojo varnost. Takšno izkušnjo ima Dom na Krasu, ki odpira stanovanjske skupnosti po primorskih vaseh in mestih ter vanje preseljuje svoje dolgoletne varovance.
Te dni v Novi Gorici poteka večdnevna konferenca o prej omenjenem Francu Basaglii in njegovem podiranju meja. »Danes je Basaglia še toliko bolj aktualen, posebej ko govorimo o prehajanju mej, združevanju ljudi, ohranjanju svobode. To je v času tehnologije, ki nas usmerja in s tem omejuje, zelo pomembno vprašanje,« je prepričan profesor na Fakulteti za socialno delo Vito Flaker, ki si v Sloveniji že dolgo prizadeva za svobodnejše življenje ljudi s težavami v duševnem zdravju. Na posvetu sodeluje več kot 60 predavateljev z vsega sveta, skupaj govorijo o ovirah, ki zavirajo zapiranje posebnih zavodov, iščejo možnosti preoblikovanja institucij in nove pristope k obravnavi duševnega zdravja ter zbirajo primere dobrih praks oskrbe, ki je dostopna vsem in tam, kjer ljudje zares živijo, torej zunaj ustanov in zidov.
V Sloveniji nismo prišli prav daleč
Organizatorji konference so prepričani, da je morda danes bazaljanska praksa svobode še bolj potrebna kot prej, da ostanemo človeški tudi v času razčlovečenja, ki nam ga prinašajo digitalizacija in algoritmi. Perazza ugotavlja, da svet, v katerem primanjkuje solidarnosti in v katerem postaja življenje vse bolj zapleteno, predvsem med mladimi spodbuja porast psihičnih težav. Ugotavlja, da duševno zdravje ni več le problem posameznikov, ampak problem družbe.
Vito Flaker deinstitucionalizacijo razume kot neskončno prizadevanje, da je nekdo lahko človek in da lahko odloča o sebi. »V Sloveniji smo deinstitucionalizacijo začeli približno takrat kot Basaglia v Gorici. Leta 1967 je pri nas potekal eksperiment v Logatcu, kjer so poskušali preoblikovati tamkajšnji prevzgojni zavod za fante,« oriše začetke. V osemdesetih in devetdesetih letih so se ustanovile prve stanovanjske skupine. »Sicer smo tudi v Sloveniji glede tega zelo veliko naredili, vseeno pa nismo prišli prav daleč, saj se tega nismo lotili tako celovito in dosledno kot v Italiji. Tako imamo dvotirni sistem s službami, ki delujejo v skupnosti in so ljudem dostopne, in še vedno zelo močnim institucionalnim sektorjem, ki narekuje tempo. Na eni strani govorimo o dolgotrajni oskrbi kot o priložnosti, da ljudje ostanejo doma, ohranijo svojo socialno mrežo in dostojanstvo, na drugi strani pa se kopičijo vedno nove zahteve po dodatnih domovih,« ugotavlja.
Medtem ko so v mnogih državah vsaj nekatere institucije zaprli in ljudem zagovorili oskrbo v skupnosti, je v Sloveniji prišlo le do nekaterih parcialnih preseljevanj iz nekaterih zavodov, nobene institucije pa še nismo v celoti preoblikovali. Tudi če so materialne razmere v zavodih mnogo boljše kot nekoč in omogočajo več navidezne svobode, institucije ljudi še vedno ločujejo od skupnosti, jim postavljajo pravila tudi o najbolj vsakdanjih stvareh in spodbujajo občutek, da so drugačni in ne morejo imeti enakovrednega mesta v družbi.
Ovir je več
Ovir pri tem, da deinstitucionalizacija ne steče do konca, je več. »Velika cokla je pomanjkanje človeške in kulturne dimenzije. Ne zmoremo spremeniti vzorcev, kako delati z ljudmi, kako krepiti njihov glas, zato se vsak poskus deinstitucionalizacije konča zgolj z reorganizacijo služb. Znamo delati majhne korake, ne zmoremo pa v celoti spreobrniti sistema,« meni Flaker. Jošt Cafuta Maček, raziskovalec na ljubljanski Fakulteti za socialno delo, je prepričan, da je za uspešno zapiranje institucij v postopek treba nujno vključiti tudi širšo skupnost, premike v razumevanju duševnega zdravja pa pomagata poganjati predvsem umetnost in kultura. »Kultura nam pomaga drugače razumeti duševne težave, njihov družbeni kontekst, s kulturo lahko izstopimo iz institucij,« pravi sogovornik in napoveduje, da se bo zato tudi konferenca, ki v Novi Gorici poteka v okviru projekta Evropske prestolnice kulture, zaključila s kulturno intervencijo in vključevanjem širše javnosti. Končno deklaracijo dogodka bodo kasneje predstavili Evropski skupnosti, Svetovni zdravstveni organizaciji in Združenim narodom.
