V Centru Rog je bila nedavno v okviru dogodka Big Design predstavljena obsežna, 440 strani obsežna monografija, posvečena Klemnu Rodmanu (1960–2023). Bil je vsestranski, a morda v širši javnosti premalo poznan slovenski ustvarjalec, čigar delo in ideje še danes močno odmevajo v prostoru. Skozi pogovor, ki ga je vodila novinarka in publicistka Bojana Leskovar, je knjigo predstavila njegova hči, prav tako oblikovalka Petra Rodman. Predstavitev se je začela s Prešernovimi verzi, ki po besedah voditeljice najlažje opišejo življenje in delo pokojnega oblikovalca – človeka nenehnega ustvarjalnega nemira.
Klemen Rodman je bil polivalenten tvorec, kot ga je poimenoval umetnostni zgodovinar Boštjan Soklič. V svojem več kot štiridesetletnem ustvarjalnem obdobju, ki je segalo vse od osnovne šole do njegove prerane smrti, je aktivno deloval na področju arhitekture, industrijskega oblikovanja, oblikovanja vidnih sporočil in likovne umetnosti. Njegova hči Petra ga je opisala kot boema brez okvirov, a hkrati izjemno natančnega, analitičnega in osredotočenega ustvarjalca z jasno vizijo, kako s svojim delom vplivati na kulturno krajino. Ta dvojnost se kaže v njegovi zapuščini, ki jo je Petra Rodman pogumno zbrala med platnicami. »Ko sem prelistavala in brala to knjigo, me je spomnila na muzej Da Vincija in na to, kaj vse je Leonardo da Vinci delal,« je osuplost nad širino njegovega opusa strnila Bojana Leskovar.
Očetov arhiv in hčerina vztrajnost
Pot do monografije, ki sta jo zasnovala skupaj, a jo je dokončala Petra slabi dve leti po očetovi smrti, je bila dolga in polna čustev. Ideja se je rodila pred približno devetimi leti, v melanholičnem obdobju, ko je Rodman ostal brez statusa samozaposlenega v kulturi. Petra se je odločila, da mu bo pomagala urediti dokumentacijo. »Takrat sem ga prosila, da mi pošlje reference zadnjih treh let, on pa se je seveda tega lotil po svoje in je kontaktiral vse prijatelje, ki so kadar koli z njim sodelovali,« se spominja. Namesto gradiva za tri leta je prejela ogromen arhiv, ki je razkril neverjetno širino njegovega ustvarjanja – množico realiziranih in še več nerealiziranih projektov. »To je bil ključni trenutek, ko sem se šele v resnici zavedela, kakšen arhiv ima,« je povedala.
Za spodbudo mu je najprej sestavila manjšo knjigo, darilo, ki je v njem prebudilo odločnost. »Čez nekaj dni me je klical in zelo samozavestno oznanil, da bo knjigo izdal,« pripoveduje Petra. Skupno delo ni bilo enostavno. Ona, zelo strukturirana in natančna oseba, se je soočala z očetom, boemom brez okvirov. Medtem ko je skušala obdržati obseg pri 400 straneh, je on nenehno nosil nove in nove projekte. »Začel je govoriti: 'V redu, pa to bo za v drugo knjigo,'« se spominja njune dinamike. Ko je zbolel, je delo pri knjigi zastalo. Zdelo se je, da je projekt zavestno prestavil v prihodnost, »da bi pač smrt morala počakati«. Do zadnjega dne je bil človek z ogromno načrti.
Soustvarjanje slovenske identitete
Rodmanovo delo je bilo globoko prežeto z iskanjem slovenske identitete, kar se je najmočneje pokazalo v prelomnih letih po osamosvojitvi. Njegov ustvarjalni slog je izrazito zaznamovala geometrija, v katero je prefinjeno vpenjal simbole slovenstva.
Njegov nesporno najpomembnejši projekt s področja arhitekture je bil Projekt Vurnik, zasnovan kot kompleksen projekt kulturnega marketinga. V času, ko je Slovenija kot nova država iskala svoje mesto v svetu, sta z arhitektom Renatom Repšetom začutila priložnost, da obudita spomin na Ivana Vurnika, enega od ustanoviteljev moderne slovenske arhitekture. Večplasten štiri leta trajajoč projekt je s podporo stroke, ministrstev in sponzorjev hitro prerasel v nacionalno pomemben dogodek. Vrhunec je dosegel z odmevno razstavo v Cankarjevem domu leta 1995, ki je v naslednjih letih gostovala tudi na Dunaju, v Pragi, Budimpešti in Zagrebu. Za ta izjemen dosežek so bili Klemen Rodman, Renato Repše in fotograf Miran Kambič leta 1996 odlikovani s Plečnikovo medaljo.
Simboli za novo državo
Njegovo ukvarjanje z identiteto se je nadaljevalo z natečajem za nove simbole in zastavo Republike Slovenije. Njegov predlog za zastavo, za katerega je prejel drugo nagrado, je bil po mnenju hčere Petre najbolj radikalen. Osnoval ga je na simbolu kroga, ki ponazarja brezčasnost in enotnost, idejo pa je črpal iz pesnitve Valentina Vodnika, ki Slovenijo opisuje kot »prstan Evrope«. V utemeljitvi je zapisal: »Predstavljeni simbol definira odsev slovenske zgodovine, harmonijo danes in vizijo prihodnosti.«
Še eno nepozabno poglavje iz tega obdobja je bilo zgodba o prvi neuradni slovenski valuti. Na pobudo prijatelja tiskarja je udejanjil idejo dr. Bogdana Oblaka - Hamurabija in oblikoval bankovec za eno lipo. Na bankovcu sta bila pomenljivo upodobljena France Prešeren in integralen Plečnikov parlament. Šlo je za pravi gverilski projekt; natisnjenih je bilo 10.000 bankovcev, nekaj pa jih je, podpisanih in ožigosanih s strani Hamurabija, šlo celo v obtok.
Oblikovanje z mislijo na človeka
»Oblikovanje je postalo mednarodni jezik, je sestavni del našega življenja in kot tako v marsičem razkriva, kdo smo in kaj cenimo,« je zapisal Klemen Rodman. Čeprav so bili njegovi projekti pogosto veliki in nacionalno obarvani, se je z enako strastjo posvečal oblikovanju vsakdanjih predmetov.
Posebno mesto v njegovem opusu zavzemajo stoli. Za njegovo serijo stolov so značilni tehnološka dovršenost, elegantne oblike in izjemna funkcionalnost. Njegovi Radovljiški stoli so prejeli evropski certifikat kakovosti. Umetnostni zgodovinar dr. Damjan Prelovšek je zapisal, da se je »po pionirskih petdesetih letih arhitekta Nika Kralja Klemnu Rodmanu z vrsto idej in novih prijemov spet posrečilo naše sedežno pohištvo približati svetovnim umetnostnim trendom«. Kljub strokovnim priznanjem pa njegovi industrijski izdelki niso doživeli širše serijske proizvodnje. Še posebej si je prizadeval za otroško zibko Nina Nina, ki je bila leta 2002 postavljena ob bok finskemu in nemškemu industrijskemu oblikovanju, a je projekt obstal. V nasprotju z njegovo značilno geometrijo je zibko navdihnila organska oblika jajca.
Svojo ljubezen do Gorenjske je izrazil tudi skozi arhitekturo in urbano opremo. Zasnoval je serijo mestne opreme za Radovljico in Bled – od klopi, infotočk in košev za odpadke do kolesarnic in avtobusnih postajališč. V te kreacije je premišljeno vpletal elemente lokalnega okolja: blejska postajališča prepletajo poteze kozolca s sodobnimi smernicami, radovljiške mestne svetilke pa so nastale v sodelovanju s kovači iz Krope. Njegovi spomeniki, skulpture in kapelice so danes nepogrešljiv del kulturne krajine na Gorenjskem.
Kritični duh v kolažih
Od leta 2015 pa vse do smrti je Klemen Rodman svoj ustvarjalni nemir usmerjal v kolaže. V njih se je kritično dotaknil aktualnih družbenih problemov. Sporočila kolažev, predvsem tistih iz poglavja Duh časa, so pretresljivo direktna, izpovedna in kritična, njihova provokativnost pa gledalca nikakor ne pusti ravnodušnega.
Zaradi svoje brezkompromisnosti in estetike, ki ni želela ugajati, je bil pogosto tarča kritik širše javnosti. »Za vsak projekt, ki je bil realiziran, sva se s sestro prav pripravili, ker niso napadli samo njega, ampak pogosto tudi naju,« je o teži ustvarjanja v lokalnem okolju povedala Petra. A zdelo se je, da se ni pustil motiti. Morda bi ga bolj skrbelo, če bi ga javnost preveč hvalila, saj je bil prepričan, da avtorski projekti niso stvar demokracije. Oporo in potrditev je našel v strokovnih kritikah in številnih nagradah.
Monografija o Klemnu Rodmanu tako ni le poklon njegovemu delu; je obljuba, da njegove ideje ne bodo pozabljene. Petra Rodman je ob koncu predstavitve razkrila, da je etnolog dr. Janez Bogataj že izrazil zanimanje za oživitev očetovih kulinaričnih zamisli. Zdi se, da bo nemirni duh Klemna Rodmana skozi njegovo bogato zapuščino živel in ustvarjal še naprej.
