Gozdovi pod Črno prstjo imajo enega najskrbnejših lastnikov v Sloveniji. Na okoli 700 metrih nadmorske višine zanje skrbi Gregor Kleč iz Stržišča v Baški grapi. Inženir strojništva, ki se je na domačijo svojih staršev vrnil po končanem šolanju in nekajletnem delu v industriji, ni le pomladil Baške grape, temveč je poskrbel za to, da je letos tja prišla tudi regijska nagrada za najskrbnejšega lastnika gozdov v letu 2025.
Na kmetiji se ukvarja z govedorejo, a ker je ta v tem koncu Slovenije zaradi naravnih danosti zelo omejena, mu vir preživetja (nikakor pa ne bankomata!) vse bolj predstavlja tudi gozdarstvo. »Skrbim za približno 19 hektarjev lastnega gozda in še za približno 20 hektarjev na nekdanji domačiji svoje mame. V resnici to nagrado jemljem kot nagrado več rodovom, ki na naši domačiji skrbijo za gozd. Že oba moja stara očeta sta veliko delala v gozdu in razumela pomen novih zasaditev, moja starša sta se in se še veliko ukvarjata z nego gozda, zato nagrada ni samo moja,« izpostavi, da gozd nikoli ni domena samo ene generacije. Žanješ tisto, kar so posejali predniki, sam pa pripravljaš žetev prihodnjim rodovom.
Gozd ne odpušča slabih odločitev
Redno se udeležuje izobraževanj, tudi z revirnim gozdarjem se pogosto slišita in srečujeta. Zaveda se, da imajo slabe odločitve v gozdu dolgotrajne in široke posledice. »Gozdu ne želim delati škode, zato se z revirnim gozdarjem posvetujem glede urejanja gozdnih cest, vlak, glede redne sečnje ali sanacije in pomlajevanja gozda. K sreči nas je žledolom pred leti oplazil samo na določenih predelih, sproti odstranjujemo drevesa, ki jih napadajo podlubniki, nekaj sreče imamo, ker imamo mešani gozd,« pripoveduje.
V Baški grapi ni ravnin in ni lahkega dela, prikima sogovornik, zato je delo počasnejše, nevarnejše in zahtevnejše. »Vsega se zato lotevaš počasneje, previdneje in z večjimi stroški. Priprava poti v strm gozd zahteva veliko več truda kot nekje na ravnini. Paziti moraš, da vode odtekajo, da ne drsi. S tem zavaruješ sebe in zagotovo tudi naravo,« razmišlja. Za delo v gozdu je dobro opremljen, kot strojni inženir pa zna marsikateri pripomoček in inovacijo razviti tudi sam.
Morda pri vsem tem ni nepomembno, da Kleč prihaja s Tolminskega, ki velja za zibelko slovenskega širšega zavedanja o pomenu gozdov. Skrb za tolminske gozdove vsaj uradno sega v čas po velikem tolminskem puntu. Zaradi prekomerne sečnje in precejšnjih sporov, kdo seka na čigavem ozemlju, so namreč v Posočju že leta 1736 prvič natančno izmerili državne oziroma deželnoknežje gozdove in sporazumno določili meje, ki ponekod veljajo še danes. Nekoliko kasneje, leta 1770, pa je bil prav za tolminske gozdove izdelan prvi gozdnogospodarski načrt v Sloveniji in širše. Čeprav takrat skoraj zagotovo niso vedeli, kaj pomeni beseda trajnostno, je bil načrt prav takšen – pri njegovi pripravi so se držali pravila, da bi bil les iz teh gozdov na voljo »za vse večne čase«.
Najboljše lastnike odlikujeta znanje in odgovornost
Tako poskuša več kot dve stoletji kasneje gospodariti tudi Kleč. Njegov odnos do gozda ni ostal spregledan, zanj ga je Zavod za gozdove Slovenije nagradil s priznanjem za najskrbnejšega lastnika gozda na območju Tolminskega. Priznanja je ob njem prejelo še 13 lastnikov gozdov iz drugih območnih enot zavoda po vsej Sloveniji. Kriteriji za izbor so znanje, odgovornost in spoštovanje gozda, nagrajence pa na podlagi omenjenega predlagajo revirni gozdarji, ki najbolj poznajo razmere na terenu. Letos so najboljše nagradil že 26. leto zapovrstjo in čeprav se zdi, da je nagrada za najboljšega lastnika gozdov moška domena, ni tako. Tudi letos se je med prejemnike uvrstila ženska – ob svojem možu je nagrado prejela Alenka Kotnik iz Koroške.
Direktor Zavoda za gozdove Slovenije Gregor Danev nagrajene lastnike izpostavlja kot regijske svetilnike tudi drugim lastnikom gozdov. »Izbrani lastniki so dokaz, da se znanje, odgovornost in spoštovanje gozda uspešno prenašajo med generacijami ter ostajajo trdni temelji trajnostnega razvoja. Njihova predanost varnemu delu in razumevanju večnamenske vloge gozda pomembno prispeva k odpornosti gozdnih ekosistemov. Prejemniki priznanj predstavljajo najboljše primere dobrih praks in so navdih za vse slovenske lastnike gozdov.« Poudarja, da je bilo letošnje leto za lastnike gozdov eno mirnejših v zadnjem desetletju, saj ni bilo večjih ujm, in eno rekordnih po vlaganjih vanje. Zasebni lastniki so s pomočjo gozdnega sklada vanje vložili 1,8 milijona evrov.
Gozd pokriva slabi dve tretjini Slovenije, okoli 77 odstotkov gozdov je v zasebni lasti, z njimi bolj ali manj uspešno gospodari kar 409.000 različnih lastnikov. Za na prvi pogled ogromno številko velja izpostaviti, da ima več kot 60 odstotkov teh lastnikov v lasti manj kot en hektar gozda, mnogi so ga podedovali, marsikdo niti ne ve, kje ta gozd je. Razdrobljenost, majhnost in neusposobljenost lastnikov so poleg ujm in škodljivcev največji izzivi slovenskih gozdov. »Če bi pogledali statistiko lastnikov slovenskih gozdov, bi ugotovili, da ni rožnata. To so predvsem starejši ljudje, ki so z vsakim letom manj okretni, delo pa je zato nevarnejše,« poudarja predsednik Zveze lastnikov gozdov Slovenije Marjan Hren in dodaja, da je med lastniki veliko »bogatih revežev«, ljudi, ki imajo bogastvo v gozdu, a hkrati nimajo s čim ogrevati svojih stanovanj, ker nimajo znanja in orodja, da bi skrbeli za gozd. »Tudi mlajši lastniki manjših gozdov tja do 10 hektarjev nam odkrito povedo, da ne bodo šli v gozd, ker nimajo opreme, nimajo znanja in izkušenj. Zato moramo najti pot za profesionalizacijo gozdarstva, ki bo na voljo tem lastnikom,« dodaja.
Naši gozdovi so »malce popraskani«
Slovenski gozdovi so v dobrem stanju, je prepričan Danev, res pa malce popraskani od preteklih ujm. S tem se strinja tudi Hren. »Kot družina tudi gozd potrebuje nego. Biti mora mladje, letvenjak in drogovnjak ter nekaj starejših stabilnih dreves. To je zdrav gozd. In če želimo imeti takšnega, ga moramo nenehno negovati in omogočati mladju, da raste. Od tega imamo vsi koristi, večja je biodiverziteta, koristi imajo živali, gozd je tako tudi veliko bolj varen za vse obiskovalce. Aktivno gospodarjenje je torej ključ do najboljšega izkoristka vseh funkcij gozda: okoljskih, socialnih in ekonomskih.«
