»Na lestvici od nič do deset bi najino srečanje ocenil z dvanajst. Dosežene so bile izjemne odločitve, strinjala sva se skoraj o vsem. Vsa vprašanja o redkih zemljah so bila razrešena. Na tem področju ni več nobenih ovir. Upajmo, da bo ta beseda izginila iz našega besednjaka,« je bil minuli teden po srečanju s kitajskim voditeljem Ši Džinpingom v Južni Koreji naravnost vzhičen in nenavadno prijazen ameriški predsednik Donald Trump, ki je pogovore označil za prijateljske in zelo uspešne. Niti sledu arogantnosti in groženj o dvigu carin, s katerimi je še nedavno in praktično vse leto tako rad opletal voditelj najpomembnejše države na svetu. V hipu je pozabil tudi, da se je besedo »ovira« v mednarodni trgovini začelo tako pogosto uporabljati prav po njegovi zaslugi.
Bolj zadržan in previden je bil v svojih izjavah kitajski predsednik, ki po navedbah kitajske agencije ni govoril o podrobnostih, ampak povedal le, da so »izmenjali poglobljena stališča do pomembnih gospodarskih in trgovinskih vprašanj ter dosegli soglasje o njihovi rešitvi.« »Zdaj je treba čim prej dokončati nadaljnje delo, ohraniti in izvajati soglasje ter zagotoviti oprijemljive rezultate, da bi pomirjujoče vplivali na gospodarstva Kitajske, ZDA in sveta,« je še dodal.
Sedemnajst rudnin
So pa v Pekingu potrdili, da bo Kitajska za eno leto odložila omejitve glede izvoza redkih zemelj, torej 17 rudnin, ki imajo ključno vlogo v avtomobilski, letalski, orožarski in medicinski industriji in so postale najbolj učinkovito kitajsko orožje v pogajanjih po Trumpovi aprilski napovedi carin vrtoglavih carin na uvoz iz Kitajske. Ko je Trump med dogovorjenim 90-dnevnim premirjem pričel ponovno uvajati omejevalne ukrepe, je Kitajska kot povračilni ukrep omejila izvoz redkih zemelj, kar je takoj ogrozilo zlasti avtomobilsko proizvodnjo, otežilo pa bi tudi proizvodnjo čipov, pametnih telefonov, računalnikov, baterij....
Po dogovorih med Washingtonom, Pekingom in Evropsko unijo se je izvoz hitro sprostil, a je Trump pred tedni po novem neuspešnem krogu pogajanj zagrozil z dodatnimi 100-odstotnimi carinami in drugimi ukrepi zoper Kitajsko. Ta ni popustila, ampak je spet napovedala omejitev izvoza redkih zemelj in še opreme za njihovo predelavo. Trump je ob tem na svojem družabnem omrežju najprej užaljeno obsodil kitajske namere, kmalu pa ostrih besed ni bilo več, kar je dajalo slutiti, da se je Bela hiša zavedla posledic in namerava vendarle ubrati bolj spravljive tone. Izid pogovora Trumpa in Šija je to sedaj le potrdil, poznavalci pa so že prej opozarjali, da bi zaradi neljubih posledic, ki bi jih na ZDA imela kitajska omejitev izvoza redkih zemelj, Trump znal omiliti ali preklicati svoje grožnje. To njegovo že nekajkrat izkazano navado so mednarodni borzniki že poimenovali kar z izrazom TACO (angleško Trump always chickens out ali Trump se vedno prestraši).
Zmaga razuma
»Trump bo ob tem sicer izpadel TACO, toda kljub temu je to zmaga razuma na ameriški strani, kajti Kitajska je imela močnejše karte. Sicer bi se zaustavila vsa ameriška avtomobilska, elektro in vojaška industrija. Trump ni imel druge možnosti, kot da ukine vse omejitve, ki jih je uvedel in da ob povratku na prejšnje stanje razglasi zmago,« je najnovejši razplet ameriško-kitajske trgovinske vojne na svojem blogu ocenil ekonomist dr. Jože P. Damijan. »Na koncu je pretehtal razum. ZDA so odpravile praktično skoraj vse omejitve, ki jih je uvedel Trump in delno pred njim Biden. Kitajska je odpravila samo povračilne recipročne ukrepe (carine) in omejila poostrena izvozna dovoljenja za izvoz redkih zemelj na stanje izpred začetka oktobra. Zmaga je v tem, da je nadaljevanje trgovine koristno za obe strani. Obe strani sta dobili čas, da se prilagodita na možne bodoče zaostritve – Kitajska bo dodatno preusmerila svojo trgovino, trgovino z ZDA še bolj preusmerila prek tretjih držav, ZDA pa imajo čas, da oblikujejo svoje dobaviteljske verige pri redkih zemljah. In dobro je, da jo je Trump skupil po nosu in spoznal, da ima opravka z močnejšim nasprotnikom. Končno so ZDA dobile enakovrednega nasprotnika, kar po konceptu ravnotežja moči pomeni večjo globalno politično stabilnost,« ugotavlja Damijan po Trumpovi sedanji napovedi, da se bodo namesto groženj s trimestnimi številkami skupne carine na uvoz iz Kitajske znižale za deset odstotnih točk na 47 odstotkov. Trump se je pohvalil še, da naj bi Kitajska privolila v takojšen nakup »izjemnih količin« ameriške soje in drugih kmetijskih proizvodov vse bolj nezadovoljnih ameriških kmetovalcev.
EU se slabo uči
Nekateri ekonomisti so že zdavnaj napovedaovali, da bo v trgovinskem boju s Kitajsko Trump moral pomežikniti prvi. »Trump je začel trgovinsko vojno s predpostavko, da imajo ZDA prednost, saj od Kitajske kupujejo več kot Kitajci od njih. To bi držalo, če bi ZDA lahko enostavno nadomestile kitajske izdelke. A v nekaterih ključnih dobrinah, kot so redke zemlje, je Kitajska daleč največji dobavitelj. Možnost tega udarca je bila vidna na daleč. Ob omejitvi tega kitajskega izvoza bi se hitro ustavila marsikakšna ameriška proizvodnja. Da bi prizadela ZDA, bi Kitajska morala omejiti izvoz po vsem svetu, da Američani ne bi kupovali redkih zemelj prek tretjih držav. Čeprav je vprašljivo, če bi tretje države sploh želele priskočiti na pomoč Američanom, saj se je Trumpova trgovinska politika marsikomu zamerila,« je v Financial Timesu zapisal kolumnist Gideon Rachman, ki svari še, da bi Kitajska lahko privila pipico tudi pri številnih kemijskih učinkovinah, ki jih izdelujejo le na Kitajskem in so odločilne za preko 700 zdravil z ameriškega trga.
»Trumpu je treba priznati, da njegova kšeftarska narava sklepanja poslov v lastno korist, z nizkotnimi metodami, tudi v predsedniškem mandatu daje rezultate. To je dokazal pri mineralnem poslu z Ukrajino, trgovinskih sporazumih z EU in Japonsko, finančnem pritisku v Natu ter vojaškem v Gazi. Vse dokler ni naletel na Kitajsko,« opaža Damijan, ki obžaluje, da se tudi EU s svojo medlo politično elito, ki je povsem podrejena ZDA, ni bila sposobna bolj postaviti po robu Trumpovemu izsiljevanju. »Evropska komisija je dvakrat počepnila pred Trumpom. Najprej s popolno kapitulacijo glede obrambnih izdatkov. Ko je privolila v to, da bo za orožje dajala pet odstotkov BDP, je preprosto žrtvovala evropski razvoj in prihodnost za ameriško orožje. Drugič pa je počepnila še s popustljivostjo v pogajanjih s Trumpom glede carin. Taktika, da bo s popuščanjem Trumpu in iskanjem kompromisa dosegla boljši pogajalski izkupiček, se ji seveda ni splačala. Trump ne ceni šibkih, na šibkih se izživlja,« je že pred časom zaman opozarjal Damijan.
Pametni povračilni ukrepi
Podobno je razmišljal tudi Olivier Blanchard, nekdanji dolgoletni glavni ekonomist Mednarodnega denarnega sklada. »Prijaznost in odrekanje digitalnemu davku nista Evropi prinesla nič. Pametni povračilni ukrepi so nujni, čeprav bo to kratkoročno razburkalo gospodarske in geopolitične vode, saj bo Trump najbrž podvojil carine, preden se bo umaknil nazaj. Namesto univerzalnih ameriških carin, ki škodijo tako ZDA kot EU, je treba ocariniti posamične produkte, ki bi ZDA politično in ekonomsko najbolj prizadeli, EU pa najmanj. Pri tem se je pametno povezati z Japonsko, Kanado, Brazilijo in komer koli, ki želi sodelovati, saj bi s tem povečali skupni trg in manj občutili posledice,« je brez pravega učinka pozival francoski ekonomist.
Ena od slabih posledic prevelike ustrežljivosti držav EU do ZDA se zdaj kaže na Nizozemskem, kjer so zaradi ameriške želje po izločitvi kitajskih podjetij iz zahodne dobavne verige uvedli prisilno upravo v tamkajšnjem kitajskem podjetju Nexperia. Kitajska je v odgovor ustavila dobave komponent družbi na Nizozemskem, verjetno pa bo sledilo zaprtje nizozemske družbe in selitev proizvodnje čipov na Kitajsko. Nerodno je, da je Nexperia glavni dobavitelj čipov za evropsko avtomobilsko industrijo. Trump se je zdaj dogovoril s Kitajsko o odpravi ukrepa, ki je bil vzrok za ukrep nizozemske vlade, a slednja vztraja pri ukrepu, saj ga je skušalo opravičiti z drugimi razlogi in ne z ugajanjem ZDA. Nizozemska bi tako izgubila dve milijardi evrov letnega prometa in prišla na slabši glas pri tujem kapitalu, evropska avtomobilska industrija pa bi s selitvijo te proizvodnje še bolj občutila veliko pomanjkanje čipov.
