Če vas je pot morda zanesla na Celjsko in do tamkajšnjega gradu, ste nemara videli in doživeli kraje, kjer se je odvila ena najbolj tragičnih, strastnih pa tudi skrivnostnih zgodb iz naših krajev. Pripoveduje namreč o tragični ljubezni Friderika II. Celjskega in Veronike Deseniške, ki je bila zaradi nemilosti Friderikovega očeta, grofa Hermana II. Celjskega, obtožena čarovništva in na koncu umorjena. Friderika pa je menda kaznoval tako, da ga je zaprl v glavni stolp. In ta zato nosi njegovo ime.
Tudi te zgodbe, kot mnoge druge, niso pripovedovali zgolj za kratkočasenje, pač pa tudi v svarilo in poduk. Ker pa ima, kot kaže, resnično ozadje, so se s tem ukvarjali tudi učenjaki. Pravijo, da je že v 19. stoletju Anton Martin Slomšek iskal grob druge žene Friderika II. Smrt, ki jo je doletela, je bila utopitev, in sicer kljub temu, da je bila na sodišču oproščena čarovništva.
Hladen odnos z očetom
Še na slabše je šlo, ker je bila nova izbranka, Veronika, plemkinja nižjega stanu. Po rodu je bila z ozemlja, kjer je danes Hrvaška. Nekateri menijo, da je bila iz okolice Bjelovarja in ne iz Desinićev, ki so danes v Zagorju.
Kakorkoli že, takšna ljubezen je bila v nasprotju s pričakovanji. Čast celjske dinastije, ki je sodila v višji stan, je bila zaradi tega očrnjena. Friderika so želeli kaznovati, prav tako pa tudi njo.
Veronika se je, kot pripovedujejo, nekaj časa uspešno skrivala, četudi je živela v divjini in bedi. Zatočišče ji je menda na koncu ponudil Friderik IX. Ptujski na gradu Vurberk.
Vseeno so jo našli. Herman II. jo je obtožil, da ga je hotela zastrupiti in da je s čarovništvom obnorela njegovega sina. Proces proti njej je prvi zabeležen čarovniški proces na Slovenskem. Veronika pa je imela dobrega zagovornika, zato jo je sodišče še istega dne oprostilo.
Grob še iščejo
Pokopali so jo v Braslovčah, Friderik II. pa jo je kasneje dal prekopati v samostansko cerkev kartuzijanskega samostana Jurklošter.
Kot vemo, je njen lik navdihnil več umetniških del tako med Slovenci kot med Hrvati, pa tudi Nemci, Italijani in Čehi.
Njenega groba še niso našli. Po zadnjih domnevanjih je bila na koncu pokopana v pokopališki kapeli, ki je bila zgrajena v atriju velikega križnega hodnika kartuzije. Nekateri domnevajo, da so Friderikovo srce po njegovi smrti pokopali ob njej, kar je bil takrat pogost običaj.
Kaj pa o tem pravijo zgodovinski viri? Tudi po teh lahko sklepamo, da je bila velika ljubezenska zgodba resnična. Friderik II. se je zaradi nje uprl očetu Hermanu II., ki je bil glavni v celjski rodbini, kar ni bilo enostavno in ne lahko. Z njo se je kljub vsemu poročil. Zgodovinarji so med drugim našli listino, iz katere izhaja, da je Beneško republiko zaprosil za azil zase in zanjo. Tudi dejstvo, da jo je dal prekopati, kaže, da jo je najbrž res globoko ljubil. Po njeni smrti je kartuziji Bistra poklonil sredstva za vzdrževanje večne luči in izgradnjo zahodne empore z oltarjem.
