Sodobni življenjski slog, zaradi katerega so lastniki hišnih ljubljenčkov pogosto dolge ure odsotni od doma, postavlja pod vprašaj enega najbolj zakoreninjenih mitov o živalih: prepričanje, da so mačke popolnoma neodvisne in celo zadržane samotarke.

Najnovejše znanstvene raziskave namreč kažejo bistveno drugačno sliko. Študija, nedavno objavljena v mednarodni znanstveni reviji PLOS ONE (Public Library of Science), razkriva, da lahko mačke podobno kot psi trpijo za resnimi posledicami osamljenosti in ločitveno tesnobo.

Nekoliko šaljivo vprašanje, ali mi posedujemo mačko ali mačka nas, tako dobiva bolj zapleten pomen.

Vedenjske težave

Raziskava, ki je analizirala vedenje hišnih mačk, je prinesla skrb zbujajoče podatke. Raziskovalci so ugotovili, da od 13 do 14 odstotkov vseh opazovanih mačk razvije vsaj eno obliko vedenjskih težav, ki jih je mogoče neposredno pripisati tesnobi zaradi ločenosti od skrbnika.

Tveganje je še posebej izrazito pri mačkah, ki živijo izključno v stanovanju in nimajo dostopa do zunanjega sveta ali družbe drugih živali.

Raziskave potrjujejo, da so sodobne domače mačke veliko bolj socialna in na odnose navezana bitja, kot smo domnevali.

Strokovnjaki s področja vedenja živali opozarjajo, da naj bodo skrbniki pozorni na specifične znake stiske. Ti simptomi niso zgolj muhavost, temveč klici na pomoč. Med najpogostejše sodijo:

  • nečistoča: opravljanje potrebe zunaj mačjega stranišča, pogosto na postelji ali oblačilih lastnika,
  • destruktivno vedenje: praskanje pohištva, vrat ali oken, ki presega običajno brušenje krempljev,
  • prekomerna vokalizacija: nenehno, glasno mijavkanje, zlasti ob odhodu ali prihodu lastnika,
  • apatija in depresija: mačka postane neodzivna, izgubi zanimanje za igro ali hrano,
  • povečana anksioznost: pretirana plašnost ali pa, nasprotno, obsesivna navezanost na lastnika, ko je ta doma.

 

Kdaj je predolgo torej  zares predolgo? Študija v PLOS ONE natančno opredeljuje kritično točko. Tveganje razvoja omenjenih težav se drastično poveča, ko so mačke redno – torej pet do sedem dni v tednu – same doma več kot šest ur na dan.

 

Zgornja meja

Čeprav splošna veterinarska priporočila navajajo, da lahko zdrava odrasla mačka sama preživi od 24 do največ 48 ur, strokovnjaki poudarjajo, da je to absolutna zgornja meja, namenjena izrednim razmeram, in nikakor ne sme postati tedenska rutina. 48-urna odsotnost že velja za tvegano.

Pri tem obstajajo pomembne izjeme. Mladiči, starejše mačke ali živali s kroničnimi zdravstvenimi težavami potrebujejo precej več nadzora. Takšnih mačk ne smemo puščati samih dlje kot nekaj ur.

Osnovne potrebe – sveža voda, zadostna količina hrane (ki jo je mogoče zagotoviti s samodejnimi hranilniki) in čisto mačje stranišče – so nujni, vendar očitno ne edini pogoji za dobrobit živali.

Raziskave potrjujejo, da so sodobne domače mačke veliko bolj socialna in na odnose navezana bitja, kot smo domnevali. Pomanjkanje dnevnega stika, bodisi s človekom bodisi z drugo mačko, lahko resno vpliva na njihovo duševno ravnovesje.

Za lastnike, ki se zavedajo odgovornosti do dobrega počutja svoje živali, to pomeni nujen premislek. Rešitve vključujejo zagotavljanje zadostne miselne in fizične zaposlitve, kot so interaktivne igrače ali praskalniki, predvsem pa redno, kakovostno druženje. V primeru dolgih in rednih odsotnosti pa je morda najboljša rešitev posvojitev druge mačke, ki bo ponudila prepotrebno družbo.

Priporočamo