»Ne tisti, ki začnejo, ampak tisti, ki vztrajajo!« je izrek, ki ga pripisujejo Leonardu da Vinciju. Že vrsto let je vgraviran tudi na poveljniškem mostu najstarejše italijanske vojaške šolske jadrnice Amerigo Vespucci, ki smo jo obiskali ob njenem postanku v Trstu.
Zakaj bi Slovenci rinili na italijanske vojaške ladje, se bo morda kdo vprašal. Vespucci je že zaradi svojega sloga tradicionalnih jadrnic iz 18. in 19. stoletja zelo drugačna izkušnja. Resda se na njej usposabljajo mornarji pomorske akademije, a jadrnica medtem kot plavajoča ambasadorka Italije, Unesca in Unicefa obiskuje svetovna pristanišča. Pravkar se je vrnila v Sredozemlje po 20 mesecih potovanja okoli sveta: Honolulu na Havajih, Los Angeles, Darwin v Avstraliji, Tokio, Singapur, Mumbaj v Indiji, Džida v Savdski Arabiji ... To je le nekaj od njenih 35 postankov. Povsod pa privablja trume ljubiteljev ladij in zgodovine.
Anekdoti o najlepši ladji na svetu
Številni jo kar naravnost imenujejo najlepša ladja na svetu. Spet bo kdo ugovarjal, da so okusi različni. A pri italijanski trijambornici je ta oznaka povezana z anekdoto iz leta 1962, ko ji je sredi Sredozemlja prekrižala kurz ameriška letalonosilka USS Independance. Takrat je komunikacija tekla s pomočjo svetlobnih signalov Morsejeve abecede. Američani so vprašali po identifikaciji ladje. »Smo Amerigo Vespucci, šolska ladja italijanske vojne mornarice,« so se predstavili Italijani. Z USS Independance pa je prisvetil znameniti odgovor: »Vi ste najlepša ladja na svetu!« Podoben prizor se je ponovil leta 2022 v južnem Jadranu, ko se je Amerigo Vespucci približal drugi ameriški letalonosilki, USS George H. W. Bush. Poveljnik letalonosilke je po radijski zvezi poklical jadrnico in vprašal: »Ste Amerigo Vespucci italijanske mornarice?« Ob pritrdilnem odgovoru je vzkliknil: »Po 60 letih ste še vedno najlepša ladja na svetu!«
Jadrnico Amerigo Vespucci so zgradili leta 1931 v ladjedelnici Royal Castellammare di Stabia pri Neaplju. Nekaj let prej je zaplula njena dvojčica Cristoforo Colombo (Krištof Kolumb), ki pa je italijanska mornarica ne premore več. Po drugi svetovni vojni so jo morali Italijani izročiti Sovjetski zvezi kot vojno odškodnino. Tam pa je šla leta 1971 v razrez.
Trije jambori, črno-bele proge na trupu, tikov les in medenina dajejo 100-metrski jadrnici Amerigo Vespucci prepoznaven videz. Na njej je vse potrebno za šolanje mornarjev: plezanje po vrveh na 54 metrov visoke jambore, impregniranje lesene palube, poliranje medeninaste opreme …
Jadrnica je danes kombinacija tradicije in visoke tehnologije. Mornarji se še vedno učijo veščin, kot sta branje pomorskih kart in uporaba sekstanta, hkrati pa uporabe sodobnih radarjev. Nostromo, vodja krova, z žvižgom piščalke oznani jutranji zbor posadke in dvig zastave pa tudi vse druge ukaze. »Piščalko uporabljamo, ker se dobro sliši tudi v močnem vetru in valovih,« je povedal eden od članov posadke. Razpoznavni znak Vespuccija so njegova jadra, ki napeta skupaj merijo skoraj 2700 kvadratnih metrov. Naštejemo lahko 27 različnih, vsa so iz naravnega platna in ne iz sodobnih sintetičnih materialov. »To pomeni, da so bolj občutljiva za vremenske razmere in jih je treba pogosteje menjati. Šivamo jih sami, največkrat ponoči, ko je na palubi najbolj mirno. Med našo opremo je tudi šivalni stroj,« je povedal eden od članov posadke.
Vrtiček na krmi
Jadrnico so leta 2016 temeljito obnovili, a njen les je skoraj v celoti še vedno iz leta 1931, tako dobro se je ohranil. Povsem zadaj, na krmi za ograjo, na kateri s kopnega lahko preberemo zlat napis »Amerigo Vespucci«, opazimo ladijski vrtiček. Kot nekdaj, ko so na ladjah gojili limone za preprečevanje skorbuta pri posadki, so limonovec za spoštovanje tradicije vzeli tudi na tokratno odpravo okoli sveta. Preživel je nevarne vode Rta Horn, vlaga v Tokiu pa ga je uničila, smo izvedeli.
Vsekakor v vrtičku ne sme manjkati sveža bazilika, saj smo vendar na italijanski ladji. Vsak dan pripravijo približno 1200 obrokov. Ena od stalnic kuhinje je polnočna pica. Prav vsako noč jo spečejo za 100 članov posadke v nočni izmeni, je povedal vodja kuhinje, poročnik Sebastiano Messina.
Spektakel v Trstu
Trst je prvo italijansko mesto, kjer se je po koncu dvoletne svetovne turneje ustavila najstarejša ladja italijanske mornarice. Pričakala jo je velika množica, na morju pa jadrnice, čolni in kajaki, ki so si kljub krepki burji upali na morje. Vznemirjenje je bilo videti tudi na palubi Vespuccija, še preden so ga privezali. Fantje in dekleta v uniformah so se zbirali ob ladijski ograji in s pogledi iskali sorodnike na kopnem, preden so se končno izkrcali in se objeli. V 609 dneh so prepluli 46.000 navtičnih milj, 30 držav in 35 pristanišč. »Največja izziva sta bila plovba okoli Rta Horn in prečkanje Pacifika, ko 28 dni nismo videli kopnega in smo bili povsem sami na morju,« je ocenil poveljnik Giuseppe Lai.
»Prihod v Trst je bil res čustven,« je priznal tudi bolničar na Vespucciju, 33-letni Antonio Licata. Med služenjem na krovu jadrnice je napisal diplomsko nalogo o njeni zgodovini in jo po videopovezavi z rimsko univerzo La Sapienza tudi zagovarjal. Na krovu Ameriga Vespuccija je približno 250 članov posadke, ko se vkrcajo še kadeti na šolanju, pa več kot 400.
