Zamenjava francoskih frankov, italijanskih lir, avstrijskih šilingov in nemških mark z evrom je, če pogledamo za nazaj (in za naprej), prava revolucija in velika sprememba. Uvedba skupne evropske valute leta 2002 je sicer – o tem lahko sodimo – prinesla številne prednosti, čeprav vseh obljub in pričakovanj ni izpolnila. Slovenija se je evrskemu območju pridružila le malce kasneje – leta 2007.
Evro je bil sicer uveden 1. januarja 1999 kot knjižni denar za brezgotovinske transakcije. Kot fizični denar, s kovanci in bankovci, je stopil v veljavo 1. januarja 2002. Danes si Evropsko unijo oziroma Evropo brez evra težko predstavljamo. Prehod pa je bil eden največjih logističnih projektov v zgodovini. V ducat državah evrskega območja je bilo natisnjenih in distribuiranih 15 milijard bankovcev ter 52 milijard kovancev. Stare nacionalne valute so bile postopoma umaknjene iz obtoka, kar je bil svojevrsten dogodek.
Zapleteni prehod
Prehod pa ni bil enostaven. Leta prej so bili vseskozi izraženi dvomi in velike negotovosti. Laurent Fabius, takratni francoski minister za gospodarstvo, finance in industrijo, se je v nekem pogovoru spominjal napetosti, ki so spremljale uvedbo nove valute. »Evro je danes tako osrednji del našega življenja, da pozabljamo, da ni vedno obstajal. Toda ni bilo lahko. Pod strogo varnostjo je bilo treba razdeliti nove evre v 47.000 bančnih poslovalnic po državi in odstraniti stare franke iz obtoka za uničenje,« se je spominjal. Mnogi po Evropi, ki so bili del te zgodbe, se še danes spominjajo vse logistike in potrebnih varnostnih ukrepov. Te izkušnje so sicer kasneje koristile državam, ki so se priključile kasneje. Tudi Sloveniji, kjer so, če se spomnimo, evrske bankovce in kovance prevažali v neoznačenih tovornjakih, skrivoma, da ne bi pritegnili velike pozornosti. Če je bil to velik podvig za Slovenijo, kakšen je šele bil za dvanajst držav, ki so prve uvedle novo valuto.
Državljani teh prvih držav so lahko že decembra pred tem kupili paketke s kovanci različnih vrednosti. Določen je bil tudi menjalni tečaj, in sicer je bil en evro vreden slabih 14 šilingov, 6,5 franka, skoraj dve nemški marki in tako naprej (razmerje pri nas je bilo skoraj 240 tolarjev za en evro).
Prvi bankomati, ki so izplačevali evrske bankovce, so začeli delovati 1. januarja 2002. Za trgovce je bil prehod še posebej zahteven – sprejemali so plačila v starih valutah, vračali pa drobiž z evri in centi. Da bi preprečili zmedo in zlorabo, je bilo vseskozi obvezno dvojno označevanje cen. Kljub skrbem o morebitnih podražitvah in zapletih so bili prvi dnevi uvajanja evra ocenjeni kot uspešni. Politiki po državah, kjer so valuto uvedli, so praviloma menili, da je bil prehod velik uspeh.
Kmalu tudi Slovenija
Kot rečeno, smo evro v Sloveniji uvedli leta 2007. Bili smo prva država po začetni dvanajsterici, ki ji je to uspelo. Za prevzem namreč veljajo zelo stroga pravila. In čeprav se praviloma vse države, ki se včlanijo v EU, zavežejo, da bodo vstopile tudi v območje enotne valute, tega nekatere še vedno niso storile.
Zdaj, 23 let kasneje, lahko rečemo, da je evropska valuta bolj priljubljen kot kadar koli prej. Po raziskavah evropske komisije v povprečju 80 odstotkov prebivalcev evrskega območja podpira skupno valuto. Slovenci najbolj: lani je pri nas tako menilo 92 odstotkov vprašanih, kar je največ v območju. Obseg evrskega območja se je s prvotnih ducat držav razširil na 20, saj so se postopoma poleg Slovenije pridružile še Slovaška, Estonija, Latvija, Litva, Hrvaška in druge. Sedem držav EU še vedno ne uporablja evra, bodisi zaradi političnih odločitev (Danska, Švedska) bodisi zaradi gospodarskih pogojev (Madžarska, Poljska, Romunija, Češka).
Z odpovedjo lastni valuti so države omogočile delovanje skupnega trga in lažje trgovanje. Larry Summers, takratni ameriški finančni minister, je z dvomom vprašal: »Ali res mislite, da vam bo uspelo ustvariti skupno valuto?« Prve gospodarske krize, zlasti velika finančna kriza leta 2008, so razkrile ranljivosti evrskega območja. Toda nekako je ostalo in je še vedno eden od temeljev evropske politične in gospodarske zveze. Na začetku je evro ustvarjal iluzijo gospodarske konvergence med državami. Vlagatelji so enako zaupali nemškemu in grškemu dolgu. A kriza je razkrila razlike med finančnimi kulturami držav in sprožila nezaupanje. Grčija se je znašla na robu bankrota, kar je ogrozilo celotno evrsko območje. Potrebna so bila tri leta intenzivnih pogajanj (2010–2012) in stotine milijard evrov pomoči za preprečitev razpada.
Za prebivalce evrskega območja je evro prinesel olajšanje v vsakdanjem življenju. Enostavnejše je trgovanje, poenostavljena so potovanja, evro je tudi zagotovilo za zaščito pred nenadnimi valutnimi pretresi. Poleg tega je pomagal obvladovati inflacijo. Vendar vsi niso zadovoljni. Mnogo potrošnikov je imelo občutek, da so trgovci izkoristili uvedbo evra za dvig cen. Jean-Claude Trichet, nekdanji predsednik Evropske centralne banke, je pogosto poudarjal, da je bila inflacija pod evrom nižja kot v času nacionalnih valut. Odločitev je bila torej predvsem na strani lastnikov lokalov in v verigi za distribucijo dobrin in ponujanje storitev.
Praktična pripadnost
Po drugi strani teža evra v svetovnih valutnih rezervah ostaja podobna kot pred njegovo uvedbo, odvisnost od ameriškega dolarja pa ostaja precejšnja. John Connally, nekdanji ameriški finančni minister, je nekoč dejal: »Dolar je naša valuta, vaš problem.« Ta izjava še vedno drži.
Evro prav tako ni spremenil Evrope v gospodarsko homogeno območje. Morda je celo poslabšal neenakosti, saj so industrijske dejavnosti skoncentrirane vzdolž osi od Severnega morja do severne Italije, obrobna območja pa izgubljajo konkurenčnost.
Evro je simbol praktične in racionalne pripadnosti Evropski uniji, ne pa simbolične in čustvene. Bankovci nosijo podobe izmišljenih mostov in zgradb, saj se države niso mogle dogovoriti o skupnih evropskih osebnostih za ilustracije. Evropa torej še vedno potrebuje svojo dušo.
Oblike evrskih bankovcev je sicer ustvaril avstrijski oblikovalec Robert Kalina. Vsak bankovec ima svojo barvo in je posvečen umetniškemu obdobju evropske arhitekture. Na sprednji strani bankovca so okna ali prehodi, na hrbtni strani so mostovi, ki simbolizirajo povezave med državami v Uniji in s prihodnostjo. Medtem ko naj bi bili načrti brez kakršnih koli prepoznavnih značilnosti, so bili začetni Kalinovi načrti specifični mostovi, vključno z Rialtom in Pont de Neuilly, kasneje so bili spremenjeni v bolj generične.
Decembra 2021 je Evropska centralna banka objavila načrte za preoblikovanje bankovcev. Izbrana je bila tematska svetovalna skupina, ki jo sestavlja en član iz vsake države območja. O predlogih bodo lahko javno glasovali ljudje, nakazujeta pa se dve tematiki – evropska kultura ter reke in ptice.
