Leto 2003 je bilo v svetu zaznamovano z globalnimi napetostmi in tehnološkimi mejniki. To je bil čas vse večje politične polarizacije, zlasti okoli vojne v Iraku, ki je sprožila obsežne proteste po svetu. Nič niso pomagali. Združene države Amerike so skupaj z zaveznicami napadle to državo in jo pahnile v nestabilnost, ki traja vse do danes. Irak je le senca tistega, kar je nekoč bil.
Dogodek v času močno odmeva tudi zaradi drugih razlogov. Američani so invazijo namreč sprožili pod lažno pretvezo in jo predstavili kot projekt za vzpostavitev demokracije na Bližnjem vzhodu. Namesto tega je spodbudila državljansko vojno med šiiti in suniti, omogočila nastanek Islamske države ter diskreditirala Zahod v celotni regiji. Po drugi strani pravniki še vedno razpravljajo, ali je bila invazija sploh v katerem koli smislu v skladu z mednarodnim pravom.
Dve leti pred tem
Spomnimo se znova 11. septembra 2001, ko sta se potniški letali, ki so ju ugrabili teroristi, zaleteli v stolpnici na Manhattnu. Svetovne televizijske mreže so poročale o dogodku, ki je osupnil svet. Vsi so s strahospoštovanjem opazovali, kako se dvojčka rušita s strašnim grmenjem. Pepel, ki se je dvignil nad New Yorkom, pa ni padel samo na to mesto, pač pa kmalu tudi na milijone ljudi na Bližnjem vzhodu. George W. Bush, tedanji ameriški predsednik, je kmalu zatem razglasil vojno proti terorizmu – najprej proti talibanom v Afganistanu, ki so skrivali Osamo bin Ladna, odgovornega za napad, nato še proti iraškemu baasističnemu režimu, ki z napadom ni imel nobene zveze. Povezavo med takratnim iraškim predsednikom Sadamom Huseinom in dogodki v Ameriki so sicer na vse pretege poskušali najti, toda neuspešno.
Dvajsetega marca 2003 se je kljub temu začela druga zalivska vojna z invazijo na Irak, ki jo je izvedla koalicija pod vodstvom ZDA z namenom strmoglaviti Huseinovo diktaturo. Operacija, utemeljena s trditvami o orožju za množično uničenje, ki ga režim nikoli ni imel, je vodil v hitri poraz iraške vojske. Že 1. maja je George W. Bush na letalonosilki USS Abraham Lincoln razglasil zmago pod transparentom »Misija opravljena«.
Vojna je potekala tako rekoč v živo, s prenosi prek velikih medijskih hiš in s strogim nadzorom nad uporabljenimi izrazi, ki so jih angleški in ameriški novinarji pošiljali v svet. Bombe niso bile več zgolj bombe, pač pa »pametne bombe«. Izstrelki so bili vodljivi, ameriška vojska pa menda sila natančna pri tem, da je ciljala zgolj vojaške in politične cilje. Medijsko poročanje je še vedno primer, kako se novinarji ne bi smeli podrediti in slediti določenim navodilom.
Gverilski upori
Ameriški vojaški uspeh so kmalu zasenčili nasilni spopadi proti koalicijskim silam – sledili so gverilski upori, predvsem sunitov, ki so jih organizirali mnogi nekdanji vojaki in oficirji v Sadamovi vojski. Ti so se kmalu povezali še z džihadisti Al Kaide.
Iz te kaotične in toksične situacije se je leta 2006 rodila Islamska država v Iraku, ki je prebivalstvo pahnila v pekel. Hkrati so nastale številne šiitske milice, med njimi vojska Mahdija pod vodstvom Moktade Al Sadra, ki je močno zaznamoval tamkajšnjo politiko. Razmere so se dodatno zaostrile februarja 2006, ko je atentat na svetišče Al Askari v Samari, kakšnih 125 kilometrov od Bagdada, sproži prvo državljansko vojno med suniti in šiiti. Konflikt se je končal leta 2008 z zmago šiitskih milic, ki so zavzele Bagdad, izgnale velik del sunitskega prebivalstva in na oblast postavile Nurija Al Malikija.
Znamenita »misija opravljena« se je torej po mnenju številnih analitikov za Američane spremenila v popoln polom. Na Bližnjem vzhodu ni vzniknila liberalna demokracija; namesto tega je regija ostala trajno destabilizirana. Leta 2009 so začele ZDA postopoma umikati svoje sile, dokončni umik pa se je zgodil 18. decembra 2011. To obdobje je zapustilo zelo grenak priokus ob omembi ameriške »supermoči«. Posledice te neutemeljene invazije bomo čutili še dolgo.
Slovenija je takrat odigrala podrejeno vlogo. Leto 2003 je bilo za politične elite v državi pomembno zaradi referendumov o vstopu v Evropsko unijo in Nato. Še posebno zaradi slednjega je tedanja politična oblast Američanom predala vso znano dokumentacijo o projektih, ki jih je tam gradilo tudi slovensko podjetje SCT. Med drugim naj bi bili vpleteni v gradnjo podzemnega bunkerja za iraško politično vodstvo.
Redka evropska opozicija
Zanimiva je bila tudi zgodba Francije (in Nemčije). Obe državi sta nasprotovali posegu in se nista pridružili. Namesto tega sta opozarjali na kaos, ki bi utegnil slediti. Laži, ki so upravičevale intervencijo, mučenje v zaporu Abu Grajb – fotografije tega so pretresle svetovno javnost – ter tragičen izid konflikta s stotisoče mrtvih med letoma 2003 in 2011 so diskreditirali zahodne poskuse promocije demokracije v muslimanskem svetu.
Ti dogodki so tudi okrepili šiitski lok, ki se razteza od Teherana do Bejruta, prek Damaska in Bagdada. Zmanjšanje tega vpliva je bilo mogoče šele potem, ko je leta 2023 izraelska vojska uničila Hezbolah in so sunitske džihadistične skupine konec leta 2024 porazile režim Bašarja Al Asada v Siriji.
Kot že omenjeno, leta 2003 svetovni mediji niso opravili ravno zglednega dela. Njihova vloga pri oblikovanju javnega mnenja o iraški vojni je bila ključna. Morda je bil vtis kasneje popravljen, ko so z objavo podob mučenja, kaotičnega Bagdada in vzpona skrajnežev vplivali na negativno percepcijo konflikta.
Po podatkih različnih organizacij je vojna povzročila izselitev več milijonov ljudi. Begunske krize v Iraku in Siriji ostajajo eden najhujših humanitarnih izzivov tega stoletja. In še: vojna je pripeljala do razpada regionalnega ravnotežja moči. Nastali so nove skupine in zavezništva, ki so ključno preoblikovali politiko celotne regije.
Zapisano z manjšimi črkami
Z manjšimi črkami lahko v letu 2003 omenimo tragedijo vesoljskega plovila Columbia, ko je zgorelo ob vrnitvi astronavtov, s čimer se je za nekaj časa ustavila ameriška misija v vesolje. Iz Azije se je takrat širil sars, ki je povzročil 700 smrti in velja, gledano z današnjega vidika, kot neke vrste svarilo, kaj vse se še lahko zgodi. Avgusta 2003 pa so predstavili družbeno omrežje myspace, ki je nakazal prihodnost svetovnega spleta. Tudi človeški genom so že skoraj popolnoma sekvencirali. Medtem je bil Arnold Schwarzenegger izvoljen za kalifornijskega guvernerja.
