Pred letom dni je završalo: komitentki OTP banke naj bi, sodeč po objavi na družbenih omrežjih, zavrnili povišanje limita zaradi 175 evrov, vplačanih Loteriji Slovenije. Danes, ko se je prah polegel, ostaja vprašanje: je bila to zgolj »urbana legenda« ali trda resničnost bančnega ocenjevanja tveganj? Preverili smo, kaj je na stvari.
Zgodba se je začela, kot mnoge dandanes, na facebooku. Pred približno letom dni je komitentka OTP banke delila svojo neverjetno izkušnjo. »Živijo, želela sem deliti svojo izkušnjo z OTP banko, ker sem šla zaprosit za povečanje limita,« je zapisala. »Zavrnili so mi prošnjo, ker sem v obdobju enega leta 14-krat vplačala za srečko. Vse skupaj sem zapravila 175 evrov v enem letu. Za njih sem zato rizična oseba in moram zdaj eno leto počakati za limit ali pa kredit. Samo v vednost, ker je bilo to zame nekaj novega.«
Objava je sprožila val ogorčenja in nejevernosti. Je mogoče, da vas banka kaznuje za nekaj tako običajnega, kot je upanje na zadetek na loteriji?
Je tak scenarij mogoč?
Leto pozneje smo na Zvezi potrošnikov Slovenije preverili, ali je takšen scenarij sploh mogoč. Odgovor je bil previden. Priznavajo, da so banke dolžne preverjati kreditno sposobnost, toda kako natančno to počnejo, zakonsko ni določeno. Kljub temu so jasni: »Da bi bil razlog za to le nakup loterijskih srečk, se zdi malo verjetno.«
V ZPS menijo, da če bi tovrstna vplačila res vplivala na oceno, bi bilo od banke korektno, da komitente na to vnaprej opozori, saj gre za zelo nenavaden pogoj v slovenskem okolju. Prepričani so, da gre pri takšnih zavrnitvah najverjetneje za »kombinacijo več (pomembnejših) dejavnikov«.
In kaj danes pravi vpletena banka? Na naše vprašanje, ali je šlo v omenjenem primeru za urbano legendo ali resnično dejstvo, so v OTP banki odgovorili diplomatsko in pričakovano skopo. Poudarili so, da mora kreditojemalec izkazovati kreditno sposobnost in da banka »uporablja različne dejavnike, ki lahko posamezno ali v kombinaciji predstavljajo razloge za odločitev«. Banka je po regulativi »obvezana k učinkovitemu upravljanju s tveganji«, kamor spada tudi »zaznavanje povečanega kreditnega tveganja«.
Zaradi varovanja zaupnosti, kot pravijo, »specifičnih poslovnih razmerij« niso komentirali.
Ampak če pozorno beremo, vidimo, da primera vendarle niso zanikali.
Kombinacija dejavnikov
Omenjena kombinacija dejavnikov je ključna. Že takrat, ob izbruhu »afere«, so pri Združenju bank Slovenije (ZBS) pojasnili, da banke pod drobnogled vzamejo vse: od zaposlitve, prihodkov, sestave gospodinjstva do gibanja na osebnih računih – na primer, ali prosilec pogosto prekorači limit ali pa ima nenavadne transakcije. In igre na srečo? Pri ZBS so bili jasni: »Banke običajno ne zavrnejo kredita zgolj zaradi igranja iger na srečo, vendar lahko izrazita pogostost in velikost transakcij, povezanih z igrami na srečo, opozorita na povečano tveganje.«
Če ima posameznik sicer stabilne prihodke in urejeno zgodovino, 175 evrov verjetno ne bo odločilnih. »V nasprotnem primeru,« so dodali pri ZBS, »pa lahko takšne transakcije prispevajo k oceni tveganosti.«
Sklep: legenda ali resnica?
Kje je torej resnica? Kot kaže, ne gre povsem za urbano legendo, vendar tudi ne za preprosto enačbo: srečka = zavrnitev. Resnica je, kot pogosto v bančništvu, skrita v drobnem tisku algoritmov za ocenjevanje tveganja.
Komitentka je pred letom dni morda videla samo vrh ledene gore – tistih 175 evrov za loterijo. Kaj vse je bančni sistem videl pod gladino njenega transakcijskega računa – ali je šlo za kombinacijo z drugimi tveganimi transakcijami, nizkimi prihodki ali morda pogostimi prekoračitvami – pa ostaja skrivnost, ki jo banke skrbno varujejo.
