Medtem ko pred prvim novembrom urejamo grobove, mednarodna raziskava razkriva, da pokojni v resnici globoko ostajajo del naših življenj – pogosto bolj, kot si upamo priznati. Antropologinji dr. Tina Ivnik in Simona Kuntarič Zupanc sodelujeta pri sila zanimivem projektu, ki razkriva plat življenja, o kateri redko spregovorimo.
Pomislimo: konec oktobra pri nas prinaša edinstveno vzdušje. Trgovine so že več kot mesec dni polne ikeban in plastičnih sveč, v dneh pred prvim novembrom pa ljudje na pokopališčih mrzlično urejajo še zadnje podrobnosti na grobovih. Še posebej radi čistimo in kaj novega posadimo. Prvi november je praznik, ki je postal del kolektivnega rituala.
Toda pod to bleščečo površino granita in voska se skriva drugačna, bolj intimna resničnost, ki se pogosto izmika javnemu diskurzu oziroma pogovoru, zaprta v zasebnost domov in misli. To je svet, v katerem mrtvi niso le spomin, zapisan v kamen, ampak dejavni akterji, ki vplivajo na odločitve, čustva in vsakdanja dejanja nas, živih.
Skrivni vpliv
Prav ta skrivni vpliv je v središču velikega, petletnega mednarodnega projekta, ki ga financira Evropski raziskovalni svet (ERC), v katerega sta vključeni tudi raziskovalki z oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, Tina Ivnik in Simona Kuntarič Zupanc. Projekt, ki je zdaj pri koncu drugega leta raziskovanj, jemlje pod drobnogled vpliv mrtvih v postsocialističnih državah – v Sloveniji, na Madžarskem, Slovaškem ter v Bosni in Hercegovini.
»Fokus projekta je na tem, kako mrtvi vplivajo na žive v sodobni družbi,« pojasnjuje Simona Kuntarič Zupanc. Toda ne zanimajo jih veliki kolektivni vplivi, kot so kulti osebnosti. »Nas zanimajo prav osebne izkušnje z mrtvimi, ki so pogosto znani oziroma bližnji mrtvi, se pravi tisti, ki so nam umrli in s katerimi potem posamezniki lahko še naprej ohranjajo stik, in kako prek tega mrtvi vplivajo na ljudi s temi izkušnjami.«
Znanost o duhovih? Daleč od tega. Gre za natančno antropološko delo. Raziskovalci so lep čas preživeli na terenu. Simona Kuntarič Zupanc je bila na terenu skoraj deset mesecev, Tina Ivnik pa šest, od tega tri v Banjaluki in tri v Sarajevu, kjer je živela, da je lažje stkala odnose z ljudmi. Njihovi metodi sta klasični: poglobljeni intervjuji in opazovanje z udeležbo.
In prav ta metodološki pristop je razkril nekaj presenetljivega.
Ko pomislimo na stik z mrtvimi, nam popularna kultura in folklora ponujata srhljive podobe. Duhovi so prikazani kot negativni akterji, ki strašijo, se maščujejo ali opozarjajo. Toda raziskava kaže popolnoma drugačno sliko.
Pomirjajoča izkušnja
»Zelo malo imam primerov, da bi bil stik z mrtvim za posameznika tako srhljiv ali pa neprijeten,« dodaja sogovornica. To so intimne, osebne zgodbe, ki jih ljudje, s katerimi so se pogovarjali, nikakor ne želijo zmanjšati v nekakšne srhljive zgodbe.
Ključ do teh intimnih priznanj pa je v drži raziskovalcev. V nasprotju s tradicijo, ki bi take izkušnje hitro označila za halucinacije, privide ali zgolj produkt lastnih misli, so se v raziskovalnem projektu odločili za drugačen pristop. Te izkušnje z mrtvimi jemljejo kot resnične, tako da jih ne preizprašujejo.
Ta pristop se je izkazal za ključnega. »Ljudje so lažje govorili o tem, ker so pač videli, da jih jaz ne patologiziram zaradi tega ali ne razmišljam o njih kot o norih,« pravi. Ko so sogovorniki razumeli, da raziskovalka jemlje njihovo izkušnjo resno, kot nekaj, kar je morda celo zelo razširjeno, so se bolj odprli.
Toda vprašajmo se, zakaj se nam zdijo ta pričevanja tako nenavadna. Obe znanstvenici se strinjata, da živimo v družbi, ki je obsedena z racionalnostjo. »Odnos do mrtvih, kakršnega poznamo danes, se je začel oblikovati po srednjem veku, izraziteje pa v času razsvetljenstva in s pojavom protestantizma. V tem obdobju so se predstave o smrti in mrtvih bistveno spremenile – vsakršna bližina ali stik z mrtvimi je bil vse pogosteje razumljen kot nekaj neprimernega ali celo patološkega,« razlaga Simona Kuntarič Zupanc.
Antropologija se zanima prav za to, kar se dogaja pod površjem uradnih pravil. In kot kažejo izkušnje, ljudje v resnici živimo v svetu, kjer so mrtvi še kako prisotni.
Obstajajo celo racionalne razlage za vztrajanje teh vezi. Kognitivni znanstveniki ugotavljajo, da ljudje zelo težko dojamemo »popolno izginotje« nekoga. Naš jezik to odraža: rečemo, da je nekdo »odšel« ali da ga »ni več med nami«. Tudi študije žalovanja poznajo koncept »kontinuiranih vezi« s pokojnim. Težko je pričakovati, da se bodo neki odnosi, ki so nam pomembni, kar nenadoma prekinili.
»Slaba smrt«
Raziskovalki vztrajata, da dokazovanje resničnosti stika ni smisel njune raziskave. »Nas ne zanima, ali lahko dokažemo, da je neki dogodek res posledica prihoda pokojnega moža,« pravi Simona Kuntarič Zupanc. »Zanima nas, kako ljudje interpretirajo neki pojav ali dogodek, ki so ga doživeli.« Če sogovornik trkanje na vrata interpretira kot prihod pokojnika, je to zanje dovolj.
Seveda pa stiki niso vedno pozitivni. Obstajajo tudi negativne izkušnje, ki pa so pogosto vezane na specifične okoliščine. Tradicionalne predstave o mrtvih kot strašljivih pojavih so pogosto vezane na situacije, ko nekaj »ni v redu«, kot sta se izrazili sogovornici. Mrtvi pridejo opozorit, zagrozit ali se maščevat. To je pogostejše v bolj tradicionalnih skupnostih, kjer stik z mrtvimi pomeni, da je nekaj narobe in se jih ljudje bojijo.
Tovrstne negativne izkušnje so pogosto povezane bodisi z »neznanimi mrtvimi«, torej tistimi, ki niso bili neposredno del našega življenja, bodisi z ljudmi, ki so umrli nasilne smrti.
Simona Kuntarič Zupanc je raziskovala na obmejnem območju, ki je bilo nekoč za železno zaveso. To so mesta, zaznamovana s smrtjo – vojakov, beguncev. Ljudje se teh mest izogibajo, imajo neprijetne občutke. Travma ostaja vpisana v prostor. Sem sodijo tudi množična grobišča, ki so bila ena od treh fokusnih tem projekta.
Negativne izkušnje so vezane tudi na »slabo smrt« (na primer samomor) ali na nepravilno izvedene rituale pokopa. Če želje pokojnika niso bile upoštevane, se ta lahko vrne in vpliva na žive, dokler napake ne popravijo.
Morda je najzanimivejši primer negativnega stika, ki ga je zabeležila Simona Kuntarič Zupanc, zgodba ženske, ki je živela v nasilnem zakonu. Po moževi smrti je sicer občutila olajšanje, vendar se nasilje ni končalo. »Pokojni mož jo je po smrti obiskoval in sogovornica je ta stik doživljala izrazito negativno, bilo jo je strah,« pripoveduje raziskovalka.
Ženska si je želela ta negativni odnos, ki je trajal tudi po smrti, prekiniti in ji je to nazadnje tudi uspelo. To je prineslo čustveno razbremenitev in občutek osvoboditve. Ta primer bi lahko interpretirali kot način emancipacije, ki se je zgodila šele po smrti moža: smrt sama je ni osvobodila nasilja, temveč šele njena lastna, zavestna prekinitev stika z njim po smrti.
Projekt pa ne raziskuje le vsakdanjih vezi. Ena od treh raziskovalnih skupin se osredotoča na spiritualnost oziroma spremenjeno religijsko krajino. Tina Ivnik se je osredotočila prav na alternativne spiritualnosti, kjer mrtvi ponovno postajajo zelo pomemben del.
Kombinacija različnih tradicij
Stik poteka prek tako imenovanih šamanskih potovanj. Toda podoba ni filmska in ne gre za divje obrede, ampak za nenavadno mirno introspekcijo. »Ljudje gredo nekako vase,« pripoveduje Tina Ivnik, ki se je udeležila ene takšnih seans. Gre za introspektivno vizualizacijo, kjer ljudje v meditativnem stanju prejemajo sporočila, je povedala o svoji izkušnji.
Ta duhovnost je postala izrazito globalna. Raziskovalka je bila presenečena, kako močno je na primer na neko subkulturo v Bosni vplivala knjiga ameriškega raziskovalca izkušenj bližine smrti Raymonda Moodyja. Internet in globalni pretok idej ustvarjata popolnoma nove oblike stikov z mrtvimi.
Toda morda najbolj presenetljivo odkritje je hkrati najbolj osebno. Simona Kuntarič Zupanc je ugotovila, da ljudje svoje mrtve velikokrat prosijo za pomoč. Ne le v smislu tolažbe, ampak za konkretno pomoč pri težkih odločitvah ali v dvomih.
»To me je presenetilo,« priznava. » Lahko bi interpretirali, da so mrtvi neke vrste osebni bogovi, ki si jih sami izbiramo: kdo so, kdaj jih potrebujemo in kako stopamo v stik z njimi. So vseprisotni in vsevedni.« Ko se posameznik znajde v stiski, prosi pokojno mamo ali partnerja za pomoč, umiritev ali nasvet. To je globoko individualiziran odnos, kjer si vsak sam ustvari način, kako stopiti v stik s svojim »individualnim bogom«.
Raziskava poteka v različnih religijskih kontekstih – katoliškem, protestantskem, pravoslavnem in islamskem. Religija sicer oblikuje izkušnje – islam na primer prepoveduje stik z mrtvimi, vendar ga dopušča prek sanj – vendar kot kažejo primeri iz Bosne, niti močno verni ljudje niso imuni. Institucionalna dogma očitno ne vpliva popolnoma na osebno doživljanje.
Ko se torej te dni odpravljamo na pokopališče, se velja zavedati kompleksnosti tega praznika. Množično obiskovanje grobov je relativno nov pojav, ki se je v slovenskih deželah razširil šele v sedemdesetih letih 19. stoletja. Praznik sam se je spreminjal od poganskega, cerkvenega do pomembnega elementa grajenja narodne zavesti, ko se je začelo slaviti velike heroje.
Toda kot poudarjata sogovornici, je prvi november tudi praznik druženja in ni nujno duhomoren.
Morda pa je največja ironija v tem, da medtem ko naša družba s težavo govori o smrti, raziskave iz ZDA in Skandinavije kažejo, da vedno več ljudi poroča o izkušnjah z mrtvimi.
Je teh izkušenj res več? Ali pa je bilo le manj prostora, da so o teh izkušnjah govorili, se sprašujeta raziskovalki. Prav to je eden osrednjih ciljev njihovega projekta: da se lahko v javnem prostoru pogovarjamo o tem, kar ljudje že vrsto let doživljajo osebno.
To niso novi pojavi. Raziskovalci so jih le izrazili, artikulirali. V ta namen so v sklopu projekta ustanovili center Mortalis, ki organizira pogovore in predavanja o smrti, mrtvih, umiranju in žalovanju, tako za stroko kot za splošno javnost.
