Kako dolgo je treba v športu garati za uspeh in kako hiter je lahko nato padec z vrha na trda tla, je znova dokazala slovenska nogometna reprezentanca. Komaj dobro leto je tega, kar nas je navduševala z igrami na evropskem prvenstvu, na katerem je bila eno najprijetnejših presenečenj, zdaj, po ravnokar končanih kvalifikacijah za svetovno prvenstvo, ki ga bodo naslednje leto gostile Kanada, ZDA in Mehika, pa se pogovarjamo o enem izmed najslabših kvalifikacijskih ciklov v njeni zgodovini. Tako rezultatsko kot po splošnem vtisu, zato bo v prihodnjih tednih in mesecih namesto priprav na veliko tekmovanje zanimivo spremljati, kakšne bodo naslednje poteze odgovornih za prihodnost še lanskega slovenskega ponosa. No, medtem so se v središču pozornosti reprezentančnega nogometa znašle nekatere druge ekipe, tudi takšne, ki se tam niso še nikdar.

Prvič v zgodovini bodo na svetovnem nogometnem prvenstvu nastopili Zelenortski otoki, Curacao, Jordanija in Uzbekistan. V dodatnih kvalifikacijah, ki bodo marca prihodnje leto, je v igri še kar nekaj takšnih, ki na SP še niso bili, drugič pa bodo tam Katar, Panama in Haiti.

Za to je seveda glavni »krivec« razširitev svetovnega prvenstva z dozdajšnjih 32 na kar 48 reprezentanc, zaradi česar se je tja že uspelo uvrstiti tudi nekaterim v vseh pogledih pravim nogometnim »palčkom«. Prvič v zgodovini bodo tako na mundialu zagotovo nastopili Zelenortski otoki, Curacao, Jordanija in Uzbekistan. V dodatnih kvalifikacijah, ki bodo marca prihodnje leto, je v igri še kar nekaj takšnih, ki na SP še niso bili, drugič pa bodo tam Katar, Panama in Haiti.

Lakota ne prepoveduje veselja

Zadnja je tudi reprezentanca, pri kateri je od njenega zadnjega (in edinega) nastopa minilo najdlje časa. Prihodnje leto bo minilo kar 52 let. Leta 1974 je Haiti v takratni Zahodni Nemčiji na treh tekmah doživel tri gladke poraze, a vseeno zabil po en gol favoriziranima Italiji in Argentini. No, tokratna zgodba je še bolj fascinantna. Zaradi katastrofalnega stanja v državi, ki jo poleg revščine pretresajo kriminal, spopadi uličnih tolp in vsesplošno nasilje, obenem pa jo vsake toliko časa doletijo še naravne katastrofe v obliki uničujočih potresov in orkanov, nogometaši Haitija že vse od leta 2021, ko se je zgodil atentat na zadnjega izvoljenega predsednika Jovenela Moiseja, svojih tekem ne igrajo doma. Tamkajšnji nacionalni stadion so lani zasedle posamične oborožene kriminalne združbe, zato je Haiti celotne kvalifikacije odigral izven svoje države, večino »domačih« tekem pa gostil v Curacaoju. A kljub temu je uvrstitev na svetovno prvenstvo poskrbela za izbruh navdušenja v najrevnejši državi zahodne poloble.

Veselje nogometnih navijačev v haitijski prestolnici Port-au-Prince. / Foto: Profimedia

Veselje nogometnih navijačev v haitijski prestolnici Port-au-Prince. / Foto: Profimedia

»Vse skupaj je spominjalo na karneval, bilo je čudovito, za nekaj ur smo pozabili na vsakdanje tegobe,« je, medtem ko je točil solze sreče, povedal Jenel Loubeau, 27-letni nogometni trener mladinskih ekip iz Les Cayesa, mesta na jugu države, ki si je zadnjo tekmo in zmago proti Nikaragvi s prijatelji ogledal na televizijskem zaslonu sredi ulice. »Uvrstitev na svetovno prvenstvo ne bo rešila problemov naše družbe. Tega se dobro zavedamo. Vseeno pa je prinesla nekakšno olajšanje in je za nas izrednega pomena. Tudi če smo lačni, smo namreč zdaj kanček bolj ponosni. Lakota namreč ne prepoveduje veselja,« pa je dodal nekdanji haitijski senator Patrice Dumont.

Sebastien Migne / Foto: Jerome Miron

Sebastien Migne / Foto: Jerome Miron

Da je haitijska reprezentanca pravi unikum v svetovnem športu, priča tudi podatek, da kar nekaj mlajših članov reprezentance nikdar ni igralo za noben domači klub in so bili tudi rojeni v tujini. Tudi njihov selektor, Francoz Sebastien Migne, v državi, ki jo je popeljal na SP, ni bil še nikoli. Ker v ZDA živi več kot milijon Haitijcev, se za podporo s tribun na prvenstvu ne gre bati. In četudi bi si kdo od doma živečih lahko privoščil ogled tekem v živo, tega, če bodo te v ZDA, ne bo mogel storiti, saj je Haiti (tako kot izmed udeležencev prvenstva tudi denimo Iran) na »črnem« seznamu držav, katerih državljani imajo po odloku predsednika Donalda Trumpa prepoved vstopa v ZDA. Trump je ob tem že napovedal, da izjem v času SP ne bo, tako da bodo lahko tja pripotovali le člani reprezentanc, spremljevalno osebje in najožji družinski člani. Vse skupaj je seveda povsem v nasprotju z izjavami predsednika Mednarodne nogometne zveze Giannija Infantina, ki je večkrat poudaril, da bodo na SP »dobrodošli navijači z vsega sveta«.

Svoje prispeval tudi Katanec

Zadnja nastopa dveh drugih reprezentanc, ki bosta na SP nastopili drugič, bosta prihodnje leto medtem stara komaj osem (Panama) in štiri leta (Katar), izmed novincev pa velja v prvi vrsti izpostaviti neverjeten dosežek Curacaoja, z dobrimi 150.000 prebivalci daleč najmanjše države, ki se je kadarkoli uvrstila na SP; pred tem je rekord držala Islandija. Tja jih je popeljal izkušen Nizozemec Dick Advocaat, za katerega je Curacao že osma reprezentanca, ki jo vodi (po Nizozemski, ZAE, Južni Koreji, Belgiji, Rusiji, Srbiji in Iraku), z 78 leti pa bo postal tudi najstarejši selektor na svetovnih prvenstvih. Pred njim je bil to Nemec na klopi Grkov Otto Rehhagel, ki je bil leta 2010 star 71 let.

Players of Curacao's national football team attend a celebration after arriving following their qualification for the 2026 FIFA World Cup, in Willemstad, Dutch Caribbean, on November 19, 2025.,Image: 1053528767, License: Rights-managed, Restrictions:, Model Release: no / Foto: Profimedia

Curacao je presenetil, nogometaše je na domačih tleh pričakal velik sprejem. / Foto: Profimedia

Kako izjemno delo je opravil Advocaat, priča tudi podatek, da je njegova reprezentanca na 10 tekmah v okviru kvalifikacij zmagala kar sedemkrat in ob tem ostala neporažena. »Z besedami se ne da opisati, kakšen vpliv je imel na nas naš selektor. Zares neizmerno ga spoštujemo in vsak od nas ter tudi ekipa kot celota smo po vsakem reprezentančnem zboru boljši,« je po uvrstitvi na SP povedal zvezni igralec Juninho Bacuna, član turškega kluba Gaziantep. Poleg tega, da je Nizozemec njihov selektor, je treba dodati, da je bila na Nizozemskem rojena tudi večina reprezentantov Curacaoja, a so jim družinske vezi s to konstitutivno deželo Kraljevine Nizozemske vseeno omogočile nastopanje zanjo. Na Nizozemskem ob tem igra kar 10 reprezentantov Curacaoja, drugi večinoma drugod po Evropi, na otoku pa imajo ob tem vsega 10 klubov.

Zelo suvereno so se na SP prvič uvrstili tudi Zelenortski otoki, ki so s prvim mestom v svoji skupini presenetili tudi favorizirani Kamerun, z osmimi nastopi na prvenstvih najuspešnejšo afriško državo, ki pa je prihodnje leto na mundialu ne bo. Skozi izjemno zapletene azijske kvalifikacije pa sta se medtem prebila Jordanija in Uzbekistan, ki sta svojo pot proti prvemu SP začela že pred dvema letoma. Pri slednjem je treba omeniti, da je veliko dela opravil tudi nekdanji slovenski selektor Srečko Katanec, ki je na klopi Uzbekistana sedel vse do začetka letošnjega leta, ko je zaradi zdravstvenih težav naznanil konec trenerske kariere.

No, ni pa rečeno, da na SP ne bomo videli še kakšnega debitanta. V dodatnih kvalifikacijah, ki bodo marca prihodnje leto, imajo v evropskih kvalifikacijah priložnost to postati Albanija, Kosovo in Severna Makedonija, v medcelinskih pa Nova Kaledonija in Surinam. 

Priporočamo