Tako kot ni prvomajskega praznovanja brez kresov, tako ni Vrhnike brez Ivana Cankarja. Pesnik in pisatelj zavihanih brkov in koščenega obraza skače izza domala vsakega vrhniškega vogala. In včasih tudi zares pride. Tako pristen, da mu ljudje mahajo z balkonov, ga pozdravljajo z »Bog daj, Cankar« in otroci vpijejo za njim »lej ga un'ga pisatelja«. On pa jim odzdravlja z rahlim privzdigom klobuka, damam nakloni kakšen kompliment, zavrne nešteta povabila na kavo, sem in tja kakšnega tudi sprejme. Čeprav mu na osebni izkaznici piše Damjan Debevec in je doma iz bližnje Borovnice, se zdi, da Ivan Cankar in njegov sodobni interpret Damjan Debevec lovita drug drugega za rep in si skačeta v misli.
Damjan Debevec Cankarja upodablja zadnjih deset let in tudi po njegovi zaslugi je Vrhnika danes veliko bolj cankarjanska, kot bi bila sicer. »Jaz sem Cankar, to ti pove vse,« Debevec na Tržaški cesti pred kipom Ivana Cankarja na glas – kot je to znal Cankar – izreče pisateljeve pogoste besede in prikima, da je bil ta vedno glasen, že od malega pokora in da je z jezikom znal vžgati tako kot z bičem. Na mestu, kjer danes sedi njegov kip (mimogrede, Cankar je naročil, da če mu bodo kdaj po smrti postavljali spomenik, hoče takšnega, da ne bo stal), so nekoč stale mesarjeve klade. Na njih se je kot otrok igral in že takrat srkal podobe Vrhnike, revščine in bede, ki jo je pozneje, leta 1902, opisal v romanu Na klancu. Cankarja, pardon, Damjana Debevca smo prosili, naj nas popelje na ta klanec in po Cankarjevi Vrhniki.
Glavni lik je mati Neža
Pisatelj je v romanu Na klancu opisal življenje svoje matere Neže (preimenuje jo v Francko), ki ji je bilo težko od ranega otroštva. Mati jo je zapostavljala, edini svetel žarek je bilo romanje na romarsko Goro, k cerkvi žalostne Matere Božje, ki še danes stoji pod Krimom in kamor ljudje še vedno romajo. A voz, ki naj bi jo peljal do tja, je po hreščečem kamenju zdrdral mimo. Njen tek za vozom in klanec sta ponarodela in postala sinonima brezizhodnosti, revščine in neuresničenih hrepenenj, v katerih je lepši in pravičnejši svet zgolj privid.
V zgodnjih mladostniških letih se je Francka odpravila služit v Leševje, h gostilničarki Mariševki, in tam spoznala umetnika, ki ji je obljubljal raj, na koncu pa ponižal. Kasneje se je poročila s krojačem Tonetom Mihovim, a navidez svetla prihodnost se je razblinila, ko je na Vrhniko prišel nov podjetnejši krojač. Mihov posel je propadel in družino prignal na klanec beračev, na katerem so odraščali trije Mihovi in Franckini otroci. Francka je beračila, da lahko preživela svoje otroke, Mihov je pod težo bremena odšel in se nikoli ni vrnil. V Lojzetu, edinem Franckinem otroku, ki s klanca odide študirat, je pisatelj upodobil samega sebe. Z materjo sta se na pot v belo Ljubljano in navidezno svetlejšo prihodnost odpravila z železniške postaje. Debevec ugotavlja, da je morala biti tista v Borovnici – razdalja »dveh ur hoda« se ujema. Pisatelj romana kljub vsemu ne konča v popolnem brezupu, ampak z gorečo lučjo na oknu sobe vaškega učitelja. V učiteljstvu je vseeno videl prihodnost. V kateri hiši je ta luč svetila, danes ni mogoče z gotovostjo reči.
Med koraki navkreber proti Cankarjevi spominski hiši, mestu, kjer se je 10. maja 1876 rodil, nam odzvanjajo pisateljeve besede: »Strašen boj je bil na tem klancu.« Hitro ugotovimo, da se Cankarjevo življenje ni začelo na kancu siromakov, takšno je postalo pozneje. »Ta klanec nikoli ni bil klanec siromakov, ki ga opisuje Cankar. Tu so živeli obrtniki in čevljarji, srednji sloj bi rekli danes. Do tistega klanca, kamor je družino kasneje pregnala revščina in kjer so živeli 'propali obrtniki, kmetje, ki so jim bili prodali kočo in zemljo, pijanci, ki niso bili za nikakršno delo in so sami čakali, da poginejo kakor živina, v jarku, za plotom', do tistega še pridemo. To tudi ni ta klanec, po katerem v romanu teče Francka za vozom, ki naj bi jo odpeljal do romarske Gore. Cankarjeva mati je bila doma s Tržaške ceste, ampak tam ni klanca. Ta klanec, po katerem teče dol in gor, bo najbrž klanec, ki se je širil v pisateljevi brezmejni domišljiji,« Debevec nakaže, da se v romanu prepletata resničnost in ustvarjalna svoboda.
Mala hiška z zelenimi okni
Debevec z železnim ključem odpre vrata v hišo, ki danes stoji na mestu Cankarjeve rojstne hiše. »Leta 1876, ko se je Cankar rodil, je bila to mala bela hiška z zelenimi okni, s petelinom na strehi in zeleno lončeno pečjo. Na vrata tiste hiše se je njegova mati po poročni noči naslonila, da ne bi padla, čuteč, da se je nanjo v tistem hipu zrušila vsa teža življenja. Domov je pripeljala pijanega moža. Normalno bi jim tekla leta, če ne bi Klanca zajel požar. Ivanu je bilo tri leta, in ko je od cerkve Svete trojice tekel proti domu in gledal dim, je vzkliknil: 'Teta Micka kuha štruklje!'« V hiši, ki so jo kasneje na novo zgradili drugi ljudje, je danes mali muzej z dvema originalnima Cankarjevima risbama in priborom, s katerim je najverjetneje jedel. Na policah se razpre njegov opus – od prve zbirke poezij Erotika do zadnje zbirke črtic Podobe iz sanj.
Vrhnike, po kateri se je potikal Cankar, je še kar nekaj. Sodišče, kjer so ga obsodili, ker je v gostilni ljudi ozmerjal za Srbe, je natančno takšno kot tedaj. Podobo takratnega časa ohranja cerkev svetega Pavla, v kateri so se Cankarjevi poročali, se poslavljali od umrlih, slavili zakramente … Na enem od stolov ob oltarju je Cankar sedel kot ministrant in neke polnočnice zaradi sestradanosti in mraza omedlel. Cankarjevi so se po Vrhniki selili vsaj desetkrat. Nekaterih hiš ni več, nekatere še stojijo. Na večini njih lahko najdemo zapise. Na križišču Tržaške ulice in Cankarjevega trga, kamor se je bil nekoč preselil podjetni krojač in z oblekami iz Trsta zadal udarec Cankarjevemu očetu, je danes trgovina s čevlji. Je torej v romanu Na klancu veliko resnice?
Debevec prikima. »Veliko je biografskih podatkov. Ko je Cankar pred objavo romana Na klancu pisal svojemu bratu Karlu, mu je sporočil, da bo marsikaj prepoznal iz njihovih domačih razmer, da pa vsega tudi ni zapisal. Zagotovo je podatke nekoliko priredil. Oče Mihov, ki se v romanu nikoli ne vrne nazaj domov, je v resnici prišel že po treh letih – enako reven kot takrat, ko je odhajal. V romanu se družina seli samo dvakrat, v resnici je obredla skorajda celo Vrhniko. Pri Cankarjevih je bilo 12 otrok, v romanu so upodobljeni samo trije, Lojze, Francka in Tone. Zdi se, da je Cankar v Toneta združil dva svoja brata, Jožeta in Franceta. Oba sta bila krojača in oba sta morala iti na pot. V Cankarjevi družini je veljalo, da se bratje in sestre med seboj ne smejo kregati, podpirali so se vse življenje, zaradi česar je družina pravzaprav preživela. Je pa med njimi ves čas malce tlelo, zato je pogosto, ko je kdo prihajal domov, kakšen drug zelo hitro odšel. Pa ne iz zamere, ampak zato, da do nje ne bi prišlo, da ne bi bilo izrečeno kaj, kar ne bi bilo mogoče nazaj vzeti.«
Novodobnemu Cankarju sledimo čez cesto, kjer se Vrhnika končuje in začenja skrivnosten svet narave. V romanu se Francka kot štirinajstletno dekle odpravi služit v malo Leševje, v hišo skope vdove in gostilničarke Mariševke. Danes je to Verd, veliko večji kraj kot tedaj, in tudi hiša Mariševke še stoji. Še vedno se do nje vije kamniti zid, sadnega vrta čez cesto ni več, zato pa takratno kuliso rišejo urni studenci, ki vrejo na plan. Z vodnikom po Cankarjevih poteh ugotavljamo, da je moral biti skrivnostni svet, v katerem je Francka spoznala gosposko oblečenega umetnika, kombinacija pogleda na Močilnik in Retovje. Obdajali so nas v zeleno obarvani izviri vode, ki bo kmalu postala Ljubljanica, brstenje vej, vonj po pomladi …
Cankar je roman napisal na Dunaju
Cankar je v svojih delih Vrhniki postavil spomenik. Kadar je le mogel, je v zgodbe vtkal kraje in kotičke svoje mladosti. »Lahko gre fant iz Vrhnike, ne more pa Vrhnika iz fanta. Za Cankarja je bilo to res značilno, zato je tudi z lahkoto roman napisal na Dunaju. Pred očmi je imel živo sliko ljudi in lokacij in tudi Vrhničani so zelo radi vzeli knjigo v roke, saj so vse te kraje in ljudi poznali,« pripoveduje Debevec, ko se vzpenjamo proti cerkvi Svete trojice. Cankar jo je v svojih delih omenil vsaj osemindvajsetkrat. Zagotovo ne po naključju – ko se je vračal iz tujih krajev, je bil pogled na cerkev znak, da bo vsak čas doma. Pod nogami nam je tako kot nekoč pisatelju škripal droben pesek. Debevec si je korak odmerjal s palico, ne da bi jo zares potreboval. V času Cankarja brez palice nisi bil gospod, je razložil. Brke si je vsake toliko zavihal, in ko je spomladanska sopara postala preveč neznosna, je slekel suknjič in si ga poveznil čez desno roko. Ni si bilo težko predstavljati, kako se je nekdaj pravi Cankar okrog cerkve sprehajal z vsemi njegovimi ljubeznimi in jim pihal na dušo.
Ko se vračamo s hriba, vidimo, kje se je nekoč klatil Hlapec Jernej, srečamo samotne laze, skozi katere je mati Francka v romanu Na klancu pospremila Toneta, ko se je odpravljal delat k tujim ljudem. In potem se pod nami razprostre pravi klanec siromakov, nekdaj kamnita grapa, Vas, najrevnejši del Vrhnike v Cankarjevem času. Danes to ni več klanec siromakov, ampak ulica lepih hiš z novimi fasadami in avtomobili na dvorišču, le strmo je še vedno. Spodaj pod klancem je hiša številka 8, hiša kot vsaka, z rumeno fasado. A vseeno ne katera koli hiša. V njej je Cankarjeva družina po vsej verjetnosti stanovala v času, ko se je ta kot faliran študent vrnil domov in dejal: »Mati, kave bi.« »Nekoč sem si zaželel črne kave. Ne vem, kako mi je prišlo na misel; zaželel sem si je. Morda le zategadelj, ker sem vedel, da niti kruha ni doma, kaj šele kave,« Debevec recitira in nadaljuje, vse dokler mati ne stopa počasi po stopnicah s skodelico kave. Nikdar ni bila tako lepa, kakor v tistem trenutku. »Jaz pa sem se ozrl in sem rekel z zlobnim glasom: 'Pustite me na miru! … Ne maram zdaj!'« Cankar je na koncu kavo vendarle popil, a luč v materinih očeh je zamrla. V tej hiši na Vasi 8 sta Cankarjeva mati in njegova babica tudi umrli. V dveh zaporednih dneh septembra 1897.
Cankar je Vrhničane zadel bolj kot kakšna naravna nesreča
»Dober dan, gospod Cankar,« Debevca pred mostom čez potok Bela pozdravi Vrhničanka, »všeč mi je, ko vas srečam. Skodelica kave, kaj je še boljšega!« Z Debevcem v Cankarjevi preobleki modrujeta, da je Cankar Vrhničane bolj zadel kot kakšna vojna ali naravna nesreča. Vrhničan mora poznati vsaj malo Cankarja, to je po navadi ena prvih stvari, po kateri jih v šolah sprašujejo. Prihodnje leto bo roman Na klancu del maturitetnega eseja, kar se že pozna pri turističnem utripu. Dijaki skupaj s profesorji slovenščine prihajajo na Vrhniko, ki pa – zanimivo – nima ne Cankarjeve ulice ne Cankarjeve ceste. No ja, ima pa zato Cankarjev trg in nabrežje, Cankarjev gaj, Cankarjevo hišo, Cankarjev dom in Cankarjev hram. Po njem se imenujejo šola, knjižnica, vojašnica in zavod …, imajo Cankarjevo pico, Cankarjev burger, sladoled in kavo in čokolado. Cankar tako ostaja neločljivo povezan z Vrhniko, čeravno njegov dom nikoli ni bil lokacija, temveč vedno oseba. Mati.
