Katastrofa, pekel, konec sveta, apokalipsa … To je le nekaj pretresljivih besed, s katerimi so ljudje opisovali dogodke ob uničujočem požaru, ki je pred slabima dvema tednoma sredi noči, ob 3.30, izbruhnil v 12-nadstropnem hotelu Grand Kartal v priljubljenem turškem zimskem letovišču Kartalkaya. Posledice so bile grozljive: 79 ljudi je umrlo, med njimi veliko otrok, 50 ljudi pa je bilo ranjenih. Pred dnevi so iz bolnišnične zdravstvene oskrbe odpustili šestinštirideset ljudi, ki so bili poškodovani v požaru, štirje pa zdravniško oskrbo še potrebujejo, je sporočilo turško zdravstveno ministrstvo.
Preiskave smrtonosnega požara so odkrile kritične pomanjkljivosti glede požarne varnosti, na katere je že decembra lani med inšpekcijskim pregledom požarne varnosti opozorila lokalna gasilska služba. Inšpekcijsko poročilo je izpostavilo več resnih težav: le en izhod v sili, za primer požara v prostorih na stropu ni imel nameščenih škropilnikov, v hotelu je bilo premalo gasilnih aparatov, ugotovljene pa so bile tudi druge pomanjkljivosti. Kljub zaskrbljujočim ugotovitvam je hotel lahko obratoval in prejemal goste brez omejitev – kar se zdi neverjetno. Posledice so bile uničujoče, tragedija pa je sprožila številne pozive k odgovornosti in reformam na področju požarne varnosti.
Oče z otrokom na oknu
Kartalkaya leži v gorovju Köroğlu, približno 300 kilometrov vzhodno od Carigrada. Do tistega usodnega trenutka je bilo vse idilično. Zaradi šolskih počitnic so bili vsi hoteli v regiji povsem zasedeni, tudi Grand Kartal, v katerem je v 161 sobah spalo 238 gostov. Potem pa …
»Zbudila me je žena. 'Vstani! Nekaj se smodi. Čutim vonj po zažganem,' me je dregnila. Takoj sem bil buden. Nisva slišala nobenega alarma, a sva vseeno takoj pohitela iz sobe,« je za tiskovno agencijo IHA pozneje pripovedoval Atakan Yelkovan, gost v tretjem nadstropju hotela. »Z nekaterimi drugimi gosti smo poskušali najti pot na plano, a so povsod grozili plameni. Na koncu se nam je uspelo prebiti ven.« Tudi Necmi Kepcetutan, učitelj smučanja, je razlagal, da je spal, ko je izbruhnil požar. K sreči je bila pot iz stavbe takrat še prosta. Ko se je rešil, je iz hotela pomagal še približno dvajsetim gostom.
»Bilo je kot apokalipsa. Ognjeni zublji so takoj zajeli hotel, v približno pol ure,« je za Reuters povedal Mevlut Ozer, eden izmed zaposlenih. Več gasilskih in reševalnih vozil je obkrožilo zoglenelo stavbo z lesenim pročeljem in se borilo s plameni in dimom. Omer Sakrak, uslužbenec iz sosednjega hotela, je bil povsem pretresen: »Ljudje so začeli pred ognjem panično skakati skozi okna. Moj prijatelj je skočil iz enajstega nadstropja – naj se ga bog usmili!«
Kako obupen je bil boj za življenje, so zjutraj pričale rjuhe in odeje, zvezane skupaj, ki so visele z nekaterih oken. Nekaj gostov se je v resnici rešilo na tak način, a mnogim na žalost ni uspelo.
Sakrak je v solzah nadaljeval: »Ko je eden od moških poskušal splezati navzdol po rjuhah, so se strgale in revež je padel v globino. Nikoli tudi ne bom pozabil prizora, ko je oče držal na oknu v rokah svojega enoletnega otroka in kričal: 'Pomagajte! Vrgel ga bom dol, sicer bo zgorel!«
»Sredi noči sem zaslišal krike, ko so stanovalci hotela kričali na pomoč,« je za televizijo NTV pripovedoval Baris Salgur, ki dela v drugem hotelu v bližini. »Prosili so za odejo, češ da bodo skočili … Naredili smo, kar smo lahko. Prinesli smo vrv, blazine, prinesli smo kavč. Nekateri ljudje so se vrgli, ko so se jim približali plameni.«
Gašenje požara, ki je izbruhnil v restavraciji v četrtem nadstropju, je trajalo približno deset ur. Verjetno bi bila pomoč učinkovitejša, če gasilci ne bi prišli do hotela šele 45 minut po prvem klicu. Hotel je namreč od prve gasilske postaje precej oddaljen, za nameček je bilo vreme tisto noč slabo, cesta pa močno poledenela.
Klicali sorodnike in se norčevali iz pokojnih
Takoj so se odzvale tudi turške oblasti. »Smo v globoki bolečini,« je novinarjem povedal turški notranji minister Ali Yerlikaya po ogledu kraja nesreče. »Vendar tisti, ki je odgovoren za povzročitev te bolečine, ne bo ušel roki pravice.« Vlada je za vodenje preiskave požara imenovala šest tožilcev. Pridržali so okoli petnajst ljudi, med njimi tudi lastnika hotela, glavnega električarja in vodjo lokalne gasilske enote.
Turški notranji minister je pred dnevi sporočil, da so pridržali še šest oseb, med njimi tri mladoletnike, ki s tragedijo niso neposredno povezani, so pa jo izkoristili v svoj prid: ko so prišli do podatkov o družinah žrtev požara, so jih klicali po telefonu, se jim posmehovali in se skušali okoristiti z njihovo bolečino.
Od bovlinga do kinodvorane
Na spletni strani smučarskega središča Kartalkaya sicer lahko preberemo, da je to »najboljša destinacija turških smučarjev od leta 1978. Letovišče omogoča neposreden dostop do 23 prog, ki pripadajo hotelu. Poleg naših smučarskih prog v skupni dolžini 20 kilometrov lahko hotelski gostje dostopajo do žičnic Kaya s popustom pri smučarski vozovnici.« Poleg šole smučanja in deskanja na snegu ponujajo bovling, mini klub za otroke, kinodvorano, kjer popoldne vrtijo risanke, vsak večer pa še film, na voljo so klubske sobe za igranje biljarda, namiznega tenisa, kart, šaha in raznih namiznih iger, kongresna dvorana, notranji bazen s savnami …
Konec januarja bi ena noč v dvoposteljni sobi za dve osebi s polnim penzionom stala 720 evrov.
Smučišče je na nadmorski višini 1850–2200 metrov. Najboljša sezona za smučanje, pravijo, je od konca decembra do konca marca, ko je lahko snega tudi do tri metre. Za smučarje in deskarje so na voljo dve sedežnici, šest vlečnic in tri otroške vlečnice, skupna dolžina urejenih smučarskih prog pa je 20 kilometrov.
