»Podnebne spremembe predstavljajo velikanski izziv za prireditelje zimskih olimpijskih iger,« poudarja Christophe Dubi, izvršni direktor iger pri Mednarodnem olimpijskem komiteju (MOK), kjer po novem namenjajo večjo pozornost trajnosti in v skladu s tem prireditelje spodbujajo, naj tekmovanja izpeljejo na obstoječih prizoriščih, tudi če bodo razpršena in med seboj oddaljena. Olimpijske igre Milano-Cortina 2026 čez slabe tri mesece bodo prvi kazalnik prednosti in slabosti takega modela. Cortina in Bormio bosta gostila alpsko smučanje, Anterselva biatlon, Livigno smučanje prostega sloga in deskanje na snegu, Val di Fiemme nordijsko smučanje, Predazzo skoke, hokejsko dvorano pa gradijo v Milanu. Tudi odprtje bo zato prvič potekalo na več prizoriščih hkrati.
Manjši stroški in posegi
»Uspeh iger v Milanu je za nas temeljnega pomena, saj določa operativni okvir, ki ga bomo ponovili v francoskih Alpah leta 2030 in nato za podoben projekt v Švici leta 2038,« je za francosko agencijo AFP povedal Dubi, ki nadzira vodenje in koordinacijo olimpijskih iger. Za drugačen model olimpijskih iger so se odločili po številnih kritikah zaradi velikanskih stroškov in nič manj velikih gradbenih projektov, posegov v prostor in vplivov na okolje, povezanih z zimskimi olimpijskimi igrami v ruskem Sočiju 2014, korejskem Pjongčangu 2018 in kitajskem Pekingu 2022. V slednjem so med drugim porabili skoraj tri milijone kubičnih metrov vode zgolj za izdelavo približno 2,5-krat večje količine umetnega snega. Prihodnje leto naj bi zadostovalo že nekaj manj kot milijon kubičnih metrov vode, od tega več kot polovica za snežni park s snežnim žlebom in skakalno rampo na smučišču v Livignu.
Dubi zavrača kritike, da so bile preveč potratne in za okolje škodljive zgolj igre na prejšnjih treh zimskih prizoriščih. »Iz teh kritik se lahko napačno sklepa, da naj bi mi v Alpah delali vse prav. A smo vse naše doline pozidali, po njih posejali avtoceste, železniške tire, zgradili žičnice, gondole, parkirišča, jih preluknjali s predori,« meni Švicar, ki ga skrbi, da bo spreminjajoče se podnebje vse bolj oteževalo ne le zimske olimpijske igre, ampak tudi njihovo poletno različico, kjer je zdravje tekmovalcev vse večkrat ogroženo zaradi previsokih temperatur. Zaradi vseh težav in stroškov, ki si jih nakopljejo organizatorji zimskih iger, je za njihovo organizacijo vse manj zanimanja. Leta 2030 jih bodo pripravili v francoskih Alpah, leta 2034 še drugič po letu 2002 v ameriškem Salt Lake Cityju, za organizacijo leta 2038 pa je za zdaj edina kandidatka Švica. Brez pogostih ponavljanj prizorišč v prihodnje očitno ne bo šlo, saj v MOK ocenjujejo, da je največje zimsko športno tekmovanje sposobno gostiti le še kakšnih deset držav.
Prednosti nove tehnologije
»Prav je, da se selimo tja, kjer smo že pokazali, kako to narediti, in kjer že obstaja tekmovalno preizkušena oprema,« zatrjuje Dubi, ki pa se zaveda, da ob stalno naraščajočih temperaturah nekoč niti umetnega snega ne bo več mogoče delati. »Kako dolgo lahko to sploh še počnemo, na kateri nadmorski višini, v katerih regijah,« se sprašuje, a mu nekatere nove pogruntavščine vlivajo tudi upanje. Denimo popolnoma sintetični led, ki ga je izumilo švicarsko podjetje in ima enak koeficient drsenja kot naravni led. »Lahko, da bo kmalu napočil dan, ko se bomo lahko spustili po bob stezi, ne da bi jo morali hladiti s 25 tonami glikola, kar bo spremenilo pravila igre. Enako velja za drsališča, ki so še vedno tovarne za proizvodnjo ledu, ogromni hladilniki,« si obeta Dubi, ki ga pri tem včasih tudi malo zanese. »Pri smučarskih skokih pristajamo poleti na plastiki in blazinah, zato bi lahko enako zlahka storili v okviru infrastrukture poletnih iger,« je navrgel idejo, ob kateri bi se marsikdo prijel za glavo.
Jelka Grosa, dolgoletnega direktorja Nordijskega centra Planica in poznavalca smučarskih skokov, za sneg ne v Planici ne na drugih športnih prireditvah še ne skrbi. Nasprotno, zaradi razmaha digitalne tehnologije se celo nadeja, da bo v prihodnje olimpijske igre vse lažje organizirati. »Vsako leto govorimo o težavah s snegom, a čeprav že dolgo ni bilo olimpijskih iger na naravnem snegu, se vsako leto naredi dovolj umetnega, saj je šla tehnologija toliko naprej, da to ni težava. Tudi na Kitajskem, kjer imajo zelo suh zrak, to ni bila ovira. Sicer pa se olimpijsko gibanje v zadnjem času precej spreminja. Glavna težava za izvedbo olimpijskih iger in njihove visoke stroške so bile doslej pravzaprav velike zahteve televizij, saj je dosedanji televizijski koncept terjal množične ekipe sodelavcev in tako velike številke in objekte, da si jih tako majhne države, kot je Slovenija, niso mogle privoščiti. V sedanji digitalni dobi pa se to bistveno spreminja. Polovica novinarjev zdaj lahko poroča kar od doma, le še polovica od nekdanjega števila poročevalcev to počne s terena, kar je velika razlika. V Pekingu je bilo osrednje medijsko središče veliko za štiri naša gospodarska razstavišča. V sedanji digitalni dobi to ne bo več potrebno, zato bo vse skupaj celo lažje organizirati tudi v manjših državah,« svoj zanimiv vidik razloži Gros.
»Z letošnjimi zimskimi igrami, ki bodo raztreščene po vsej severni Italiji, se že začenja drugačna doba. Tudi najbolj zagnani obiskovalci se ne bodo mogli več seliti kar s tekme na tekmo, ampak se bodo lahko odločili le za en ali dva športa. Povsem drugače je bilo leta 1994 v norveškem Lillehammerju, kjer so bile najbolj kompaktne olimpijske igre in so bila vsa prizorišča tekmovanj kar na kupu in zlahka dostopna. Takih iger najbrž res ne bo nikoli več. Razpršene igre na že obstoječih objektih pa skupaj z digitalno dobo prinašajo manjše stroške, zato bi tudi Slovenija morda še lahko kdaj razmišljala o možnosti skupne organizacije zimskih olimpijskih iger še z drugimi državami,« je optimističen Gros.
Ideja še tli
Že lani se je o tem očitno res razmišljalo, saj je marca tržaški Il Piccolo poročal, da je bila skupna kandidatura Italije, Slovenije in Avstrije za organizacijo zimskih olimpijskih iger leta 2034 ena od tem zasedanja skupnega odbora Slovenija-Furlanija - Julijska krajina v Trstu. »Dogovorili smo se, da začnemo pripravljati skupno kandidaturo Furlanije - Julijske krajine, Avstrije in Slovenije za organizacijo zimskih olimpijskih iger leta 2034. Pripeljati najpomembnejši športni dogodek na svetu v naše kraje s skupno kandidaturo Furlanije - Julijske krajine, Slovenije in Avstrije bi predstavljalo primer izjemnega sodelovanja, ki temelji na dialogu, želji po miru in poglobitvi medsebojne kulturne izmenjave, ki je bila ustvarjena med našo regijo in vsemi sosednjimi državami, kar najbolje predstavlja temeljne vrednote združene Evrope,« je bil sladkobeseden predsednik italijanske dežele Furlanije - Julijske krajine Massimiliano Fedriga, ki se je srečal tudi s slovensko zunanjo ministrico. Skupna kandidatura Italije, Avstrije in Slovenije bi se zanašala na že zgrajene športne objekte in obstoječa prizorišča v Trbižu v Italiji, Beljaku in Celovcu v Avstriji ter Kranjski Gori in Planici v Sloveniji, a po tistem ni bilo več slišati o njej. Očitno je vsem postalo jasno, da Italija, ki je zimske olimpijske igre pripravila že leta 2006 v Torinu in 1956 v Cortini d'Ampezzo in jih bo skupaj z Milanom tudi prihodnje leto, še dolgo ne bo znova prišla na vrsto. Več možnosti za to ima Avstrija, ki je tak dogodek organizirala v Innsbrucku leta 1964 in leta 1976, ko je vskočila namesto že izbranega Denverja, kjer so prebivalci ameriške zvezne države Kolorado na referendumu zavrnili financiranje iger.
»Nekaj se je tedaj res govorilo o tem, tudi o tem, da bi namesto Italije, ki je svojega jokerja že porabila, pri kandidaturi sodelovala Bavarska. Vendar povabila MOK h kandidaturi potem ni bilo, saj so se našli drugi organizatorji. Ker bodo olimpijske igre leta 2030 v Franciji in potem še v Švici, bo tudi preostala Evropa za nekaj časa odpadla kot možno prizorišče,« pojasnjuje Gros, ki smo ga po telefonu ujeli v Lillehammerju, kjer je na začetku smučarske skakalne sezone opravljal vlogo tehničnega delegata, v kakršni bo tudi na olimpijskih igrah prihodnje leto.
A tudi če bodo stroški morda manjši zaradi digitalne tehnologije in razpršenosti po prizoriščih z že zgrajenimi objekti, bodo stroški organizacije še vedno ogromni in praviloma vedno znova tudi podcenjeni v primerjavi z dejanskimi. V prijavni dokumentaciji leta 2019 so italijanski prireditelji stroške iger ocenili na poldrugo milijardo, tako bi si v primerjavi s prejšnjimi res zaslužile vzdevek nizkocenovne igre. A medtem je cena že zrasla na skoraj šest milijard, od tega 1,6 milijarde za organizacijo iger, preostalo pa na druga s tem povezana dela, med drugim tri milijarde za obnovo cestne infrastrukture. S 180 na 300 milijonov evrov so se povečali tudi stroški za edini povsem nov športni objekt – hokejsko dvorano s 16.000 sedeži v Milanu. Ušteli so se tudi pri roku njenega dokončanja, saj bo namesto decembra očitno nared šele tik pred 6. februarjem, ko se začnejo igre.
