Ko se je nad nacionalnim stadionom v Kingstonu na Jamajki spustila noč in je sodnikov žvižg končal tekmo, se na semaforju ni izpisal rezultat, ki bi običajno polnil naslovnice. Bilo je 0:0. Toda ta navidezno dolgočasni remi brez zadetkov je na drugem koncu Karibskega morja, približno tisoč kilometrov vzhodno, sprožil evforijo, kakršne tamkajšnje ulice z znamenitimi pastelnimi nizozemskimi fasadami še niso doživele.
Curaçao, avtonomna država znotraj Kraljevine Nizozemske, ki je na zemljevidu sveta komaj opazna pika tik nad obalo Venezuele, je dosegel nemogoče. Moštvo se je uvrstilo na svetovno prvenstvo v nogometu, ki ga bodo gostile ZDA, Kanada in Mehika. S tem niso samo presenetili nogometnih veljakov regije Concacafa, temveč so na smetišče zgodovine poslali statistični rekord, za katerega se je zdelo, da bo trajal desetletja.
S populacijo, ki šteje komaj 156.115 prebivalcev – kar je približno pol toliko kot v Ljubljani – je Curaçao postal najmanjša država v zgodovini, ki si je kdaj zagotovila vstopnico za največji športni oder na svetu. Do tega torka je ta čast pripadala Islandiji, nordijski pravljici iz leta 2018, ki je s svojimi 330.000 prebivalci veljala za neponovljivo anomalijo v sodobnem, industrializiranem nogometu.
Toda karibski palček je letvico spustil še nižje oziroma, gledano s športnega vidika, dvignil še višje.
Zmagoslavje brez generala
Ironija zgodovinskega večera je bila, da arhitekta tega uspeha ni bilo na klopi. Dick Advocaat, prekaljeni nizozemski strateg, ki je v svoji dolgi karieri vodil reprezentance od Nizozemske do Južne Koreje, je najpomembnejšo tekmo svojih varovancev spremljal prek televizijskega zaslona na Nizozemskem. Družinske obveznosti so ga prisilile, da je zapustil ekipo tik pred odločilnim spopadom.
Vendar pa je Advocaatov pečat ostal v vsaki podaji in v vsakem taktičnem premiku na igrišču v Kingstonu. Moštvo, sestavljeno iz mešanice lokalnih talentov in igralcev iz nizozemske diaspore, je pokazalo disciplino, ki je v preteklosti manjkala mnogim karibskim ekipam. Skupino B so osvojili brez poraza, kar je dosežek, ki govori o zrelosti ekipe, ki je še pred desetletjem na nogometnem zemljevidu komajda obstajala. Remi proti Jamajki, tradicionalni sili v regiji, pa ni bil znamenje slabosti, temveč pragmatična potrditev moči v skupini.
Uspeh Curaçaa tudi ni zgolj športna zgodba, ampak je zgodba o identiteti in dediščini. Kot nekdanja kolonija in sedanji del Kraljevine Nizozemske ima otok dostop do bazena igralcev, ki so se kalili v eni najboljših nogometnih šol na svetu – nizozemski. Toda pregovoriti te igralce, da oblečejo dres majhnega otoka namesto znamenite oranžne majice, je terjalo vizijo in prepričevanje. Uvrstitev na svetovno je potrditev, da projekt, ki ga je pred leti začel Patrick Kluivert in nadaljeval Advocaat, ni bil muha enodnevnica.
To je po svoje trenutek, ki presega meje športa. Za otok, ki je pogosto odvisen od turizma in naftne rafinerije, uvrstitev na svetovno prvenstvo prinaša globalno prepoznavnost, ki je ne more kupiti nobena oglaševalska kampanja.
Pretresi v regiji
Medtem ko so oči sveta uprte v modri čudež Curaçaa, kvalifikacije v regiji Concacafa ponujajo še druge dramatične zasuke, ki bodo temeljito premešali razmerja moči v Severni in Srednji Ameriki.
Nogometna romantika je oživela tudi na Haitiju. Država, ki jo zadnja leta pestijo politični nemiri in naravne katastrofe, je v nogometu našla točko poenotenja in veselja. Z zmago 2:0 proti Nikaragvi so si zagotovili prvo mesto v skupini C in s tem prvo uvrstitev na svetovno prvenstvo po letu 1974, ko so nastopili v Nemčiji.
Uspeh Haitija je še toliko bolj odmeven, ker je bil dosežen na račun tradicionalnih velesil regije. Kostarika in Honduras, redni udeleženki svetovnih prvenstev, sta ostali praznih rok. To nakazuje na velike premike v nogometni hierarhiji Srednje Amerike, kjer stara slava ne zadošča več za uspeh proti lačnim in vse bolj organiziranim tekmecem.
Tretji potnik na prvenstvo je Panama, ki si je z zanesljivo zmago 3:0 proti Salvadorju zagotovila drugi nastop po prvencu leta 2018. Za Panamo to postaja nova normalnost, za Curaçao in Haiti pa je to vstop v svet neslutenih sanj.
Ko se bo leta 2026 začel turnir v ZDA, Kanadi in Mehiki, bo Curaçao predstavljal največjega avtsajderja. Soočili se bodo z reprezentancami, katerih zvezdniki na tedenski ravni zaslužijo več, kot znaša proračun celotne nogometne zveze na otoku. Toda v nogometu, kot nas je nekoč naučila Islandija in kot nas zdaj uči Curaçao, demografija ni odločilna.
