»Gospe in gospodje, Boštjan Gombač in rekonstrukcija najstarejšega glasbila na svetu.« Tako se je na slovenski kulturni praznik v Novi Gorici z zvoki iz neandertalčeve piščali začel osrednji umetniški spektakel ob odprtju Evropske prestolnice kulture, ki si ga je doma in po svetu ogledalo na tisoče ljudi. To nas je spodbudilo, da smo šli po sledi najdbe 60.000 let starega glasbila, najstarejšega na svetu, ki je dojemanje razvoja človeka obrnilo na glavo in dokazuje, da je bil neandertalec tako kot mi razvito duhovno bitje, zmožno tako prefinjenega umetniškega ustvarjanja, kot je glasba.
Se sploh zavedamo, da to majhno Slovenijo postavlja v središče in na začetek kulturnega ustvarjanja? Direktor cerkljanskega zavoda za turizem Gregor Novaković ne more skriti ponosa, da je Cerkljanska tako zaznamovala svet, a v isti sapi pristavi, da si nekaj tako neverjetnega, kot je imeti najstarejše glasbilo na svetu, med domačini in v državi zasluži več pozornosti. Julija bo minilo 30 let, odkar se je arheologom, ki so pred tem že 15 let raziskovali v jami Divje babe pod robom Šebreljske planote, razkrila nenavadna najdba, stegnenica jamskega medveda s štirimi skrivnostnimi luknjami. V Narodnem muzeju Slovenije, kjer neandertalčevo piščal hranijo, in na domačem Cerkljanskem ji letos pripravljajo poseben poklon, Cerkljani pa si najbolj od vsega želijo, da država arheološkemu najdišču Divje babe končno podeli status kulturnega spomenika državnega pomena. Bi se že spodobilo.
Kako so našli jamo?
Jama Divje babe v prepadni steni na robu Šebreljske planote ni nekaj, na kar naletiš spotoma. Kako so jo torej našli arheologi? Zgodba sega daleč v preteklost, domačini na Šebreljski planoti so mimo jame hodili v dolino in vedeli, da je v njej veliko kosti. Ker je bila pot do tja nevarna, so otroke strašili, da v njej živijo divje babe, ki so strašne in so nekomu že odsekale glavo. Kljub temu je bil obisk jame za mlade nekakšen iniciacijski obred za vstop v fantovsko skupnost. Tako so prav otroci med prvo svetovno vojno vest o kosteh zaupali italijanskemu vaškemu učitelju, ta pa je novico ponesel v svet. Ali so jamo raziskovali že Italijani, ni znano, je pa vest o kosteh prišla do arheologa Mitje Brodarja in ta je leta 1978 začel izkopavanja. Že naslednje leto jih je prevzel arheolog Ivan Turk. V petnajstih letih izkopavanj so v jami našli kosti 60 različnih živali, celo kost mamuta, ki jo je v jamo morda kot amulet za srečo prinesel neandertalec, kosti snežnega leoparda, volka, največ pa seveda ostankov jamskega medveda – bilo jih je za več kot dve toni. »Material so nalagali na vozičke, ga spuščali po jeklenici k reki Idrijci in ga tam kot nekakšni sodobni zlatokopi izpirali,« nam je nedavno razložil vodnik po arheološkem parku Andraž Drešček. Ob koncu izkopavanj, pisalo se je leto 1995, pa se je arheologu Janezu Dirjecu med izpiranjem materiala prikazala tudi za ped velika piščal s prvotno štirimi luknjicami. Krhka kost, ki je začetke umetnosti in kulture premaknila od modernega človeka k neandertalcu, za 20.000 let globlje v zgodovino.
Iz obdobja prazgodovine v Narodnem muzeju Slovenije hranijo kar nekaj izjemno pomembnih najdb, neandertalčeva piščal vsekakor sodi mednje – predvsem zato, pravi kustos za prazgodovino Peter Turk, ker neandertalca slika v povsem drugačni luči, kot so ga še nedavno prikazovali celo v šolskih učbenikih. »Najdba dokazuje, da so se ljudje z glasbo ukvarjali že v času neandertalca, torej pred anatomsko modernim človekom. Že takrat so bili sposobni abstraktnega razmišljanja in ustvarjalnosti. S temi dognanji se naša neandertalčeva piščal vključuje v zelo živahno razpravo o tem, kaj človeka dela človeka. Ko sem sam hodil v šolo, so nam neandertalca prikazovali bolj v podobi živali kot človeka, danes pa tudi še nekatera druga odkritja kažejo, da je ustvarjal stenske poslikave, da je pokopaval svoje umrle, da je bil sposoben govora, da je bil torej človek in da tudi mi v sebi nosimo delček njegovega genskega zapisa,« sogovornik našteva, zakaj beseda neandertalec danes ne bi smela biti več žaljivka. Prikima, da piščal, ki jo je mogoče videti na stalni razstavi Narodnega muzeja Slovenije, obiskovalce najbolj pritegne v delu, ko pogovor nanese na nerazrešena vprašanja o tem, kdaj in kako je človek postal človek.
Boj za prestiž
Najdba je Sloveniji ob vsej slavi prinesla tudi nekaj »težav«. Do odkritja se je namreč nemška zvezna dežela Baden-Württemberg ponašala s približno 35.000 let starimi piščalmi iz ptičjih kosti in se skupaj s tam odkritimi koščenimi kipci štela za regijo izvora človeške ustvarjalnosti. Neandertalčeva piščal je njihovo slavo in prestižni naslov, ki je obenem tudi turistični magnet, obrnila na glavo – je namreč najmanj 20.000 let starejša. Zato ne preseneča, da sta bili »velika« Nemčija in arheološka srenja na nogah ter sta v tekmi za arheološke presežke poskušali najdbo neke majhne Slovenije in še manjših Šebrelj postaviti pod vprašaj. Luknjice na kosti so poskušali pripisati živalskemu ugrizu.
Mednarodna ekipa strokovnjakov se je zato zadeve lotila povsem praktično: z jeklenimi čeljustmi jamskega medveda in hijene so luknjali kosti. Vsi poskusi so se končali z zdrobljeno kostjo in potrdilo se je, da je luknjice na piščali lahko naredil le človek s preprostimi kamnitimi in koščenimi orodji. Kot ob tem dodaja Peter Turk, so bila tudi petnajstletna izkopavanja vodena tako profesionalno, da njihovim najdbam ni mogoče oporekati. »Tukaj ni dileme, stvari so na čvrstih temeljih,« poudarja. Arheologi bi se radi vrnili v Divje babe, tam ostaja še veliko nedotaknjenih plasti, v katerih bi morda lahko našli tudi ostanke samega neandertalca. Za zdaj ostaja pri želji, denarja za njihovo raziskovanje (še) ni.
Krhka piščal je v Narodnem muzeju Slovenije ena bolje varovanih dragocenosti, ob morebitnem požaru ali naravni nesreči je med prvimi petimi, ki bi jih poskusili rešiti. Turk pojasni, da ji zagotavljajo vse klimatsko in varnostno ugodje, ob morebitni evakuaciji pa samo odklepanje njene vitrine in namestitev v varno embalažo trajata približno pet minut.
Ob letošnji 30. obletnici odkritja najdbe bodo piščal postavili na poseben piedestal – tokrat ne toliko z njenega mehanskega vidika, temveč predvsem umetniškega. Skupaj z nekaterimi mlajšimi najdbami predmetov iz Potočke zijalke, Županovega spodmola in z Ljubljanskega barja bo na razstavi, ki jo bodo predvidoma odprli maja, pripovedovala zgodbo o razvoju človekovega ukvarjanja z glasbo. Ekipo, ki pripravlja razstavo, vodita arheolog Matija Turk, sin najditelja neandertalčeve piščali, in pristojni muzejski konservator Miran Pflaum.
Premierno na natisnjeni piščali
Multiinštrumentalist Boštjan Gombač je na nedavnem odprtju Evropske prestolnice kulture prvič zaigral na rekonstrukcijo piščali, narejeno z uporabo 3D-tiska. V Narodnem muzeju Slovenije so uredili avtorske pravice, da bodo inštrument odslej lahko izdelovali in ga bo mogoče – tako kot flavto ali klarinet – tudi kupiti. Gombač pripoveduje, da se je s piščaljo srečal pred približno sedmimi leti, zasluge za to, da je danes prepoznana kot inštrument, pa nosi pokojni vsestranski glasbenik Ljuben Dimkaroski. »Izdelal je na stotine replik in rekonstrukcij iz kosti jamskega medveda in drugih živali ter celo enako starih fosilnih kosti, odkril rezilni rob, kamor se piha, in dokazal, da je mogoče na njo zaigrati tudi dela največjih klasikov,« pripoveduje Gombač, ki danes s piščaljo nastopa na številnih koncertih, njen glas pa je s filmsko glasbo že ponesel tudi prek meja Slovenije. Z Narodnim muzejem Slovenije sodeluje kot ambasador neandertalčeve piščali in znanja, ki ga je zapustil Dimkaroski. Letos se bo pogosto vračal na Cerkljansko, saj sodeluje pri nizu prireditev, ki jih tam pripravljajo v spomin na 30. obletnico odkritja.
Gregor Novaković razloži, da bodo jubilejno leto posvetili neandertalčevi piščali, nekatere dogodke pa nadaljevali tudi še v letu 2026. Začeli bodo aprila s prvim tematskim pohodom po arheološkem parku Divje Babe, ki ima od lani lepo urejeno krožno pešpot, in širšim strokovnim posvetom o upravljanju turističnih jam. V maju bo domače turistično društvo Divje babe Reka pripravilo tradicionalni festival Glas piščali, tudi znameniti festival Jazz Cerkno se bo letos pridružil praznovanju s posebno delavnico igranja na piščal. Osemnajstega in 19. julija, torej natančno 30 let po odkritju, bo v Cerknem večdnevno glasbeno dogajanje, septembra na izjemnih lokacijah v Šebreljah načrtujejo intimno glasbeno-plesno predstavo, vmes pa še kar nekaj tematskih vodenj po parku. Proti koncu leta se v Cerkno seli tudi prej omenjena razstava, ki jo za to priložnost pripravljajo v Narodnem muzeju Slovenije. Prihodnje leto bo luč sveta ugledal še dokumentarec, ki ga producent Miha Čelar posveča piščali.
Zaslužila bi si več ponosa
V jubilejnem letu si Novaković želi predvsem izpolnitve obljube, da država arheološkemu parku Divje babe še letos podeli naziv kulturnega spomenika državnega pomena. »To bo dalo najdbi in najdišču še večjo težo, nam pa zagon za naprej,« pravi in prikima, da je bila lokalna skupnost doslej v skrbi za najdišče sama.
»Čutim, da se tako država kot lokalno okolje pomena tega odkritja premalo zavedata. Želel bi si večje državne podpore, pa tudi lokalnega ponosa. Na žalost tudi marsikateri cerkljanski otrok še ni bil v tej jami. Stvar, ki je neverjetna, si zasluži večji ponos! Tukaj nas čaka še kar nekaj dela,« sklene, da si Cerkljansko kot zibelka svetovne glasbe zasluži več.
