Predstavljajte si sončen popoldan sredi tedna, ko se po pešconi v živahnem središču Ljubljane sprehajajo domačini in turisti. A prizor, ki mu je bila nedavno priča bralka, opominja na precej manj idilično podobo pregovorno najlepšega mesta na svetu in kaže, da sproščenost pešcev nima mesta na domnevno varnih površinah pešcon.
V torek okoli 18. ure je bila bralka priča dogodku, ob katerem se je zamislila. Na Stritarjevi ulici, tik pred Magistratom, je opazila očeta z majhnim otrokom, starim približno dve leti. Deček se je z radovednimi, še nekoliko negotovimi koraki odpravil proti golobu na sredini ulice, oče pa ga je med podvigom budno spremljal. V istem trenutku pa je iz ovinka starega mestnega jedra z veliko hitrostjo pripeljal kolesar.
»Šlo je za centimetre. Kolesar je pridrvel z neverjetno hitrostjo in bi otroka skoraj zbil,« opisuje bralka. Trk je preprečila zgolj hitra in spretna reakcija očitno veščega kolesarja, ki se mu je uspelo v zadnjem trenutku izogniti najhujšemu. »Očitno je imel popoln nadzor nad kolesom, saj tak manever ne uspe vsakomur,« dodaja bralka, ki pa jo še danes preganja prizor; kaj bi se zgodilo z otrokom, če bi kolo upravljal manj vešč kolesar.
Dogodek se je odvil v nekaj sekundah, prehitro, da bi oče lahko pravočasno reagiral. Šele z zamikom, ko je dojel, kako blizu je bila nesreča, je prebledel. In kolesar? Vožnjo je nadaljeval brez ustavljanja.
Morda manj prijetna, a jasna pravila
Po mnenju bralke prizor ni osamljen, temveč simptom širšega problema, ki v zadnjih letih postaja vse bolj očiten. Hitre vožnje kolesarjev in uporabnikov električnih skirojev so v mestnem središču postale skorajda vsakdan. »Kako je mogoče, da se po pešconi divja brez omejitev in nadzora?« se sprašuje rojena Ljubljančanka, ki se spominja tudi časov, ko je bil promet na omenjenem odseku drugače urejen. »Ko so po Stritarjevi in Prešernovem trgu vozili avtobusi in druga vozila, so bila pravila jasna. Vedelo se je, kdo ima prednost in kje se kdo giblje,« pravi. Drži, pešci so ostali stisnjeni na ozkem pločniku, ampak vsaj vedeli smo, zakaj, še dodaja Ljubljančanka. Danes, ko naj bi bila ureditev varnejša prav za pešce, pa je območje po njenem mnenju postalo nepregledno in pešcem nevarno, še posebej ranljivim skupinam: starejšim in otrokom. »Ne vem, ampak najbrž tudi turisti, ki ne poznajo lokalnih navad kolesarjev in e-skiroistov, mislijo, da se lahko na območju, kjer vidijo znak za pešcono, gibljejo brez skrbi in brez stalnega preverjanja, ali jih kdo ogroža s prehitro vožnjo.«
Seveda ne gre za osamljen primer. Podobne prizore opažajo tudi drugi redni obiskovalci mestnega jedra. Prehitra vožnja kolesarjev, električnih skirojev pa tudi skuterjev, ki se znajdejo na površinah, namenjenih pešcem, ni več izjema. Kljub temu je nadzor redek, saj je »nadležno« dokazovanje hitrosti vožnje v takih primerih lahko zahtevno. Posredovanja redarjev in policije so zato prej izjema kot pravilo. Globo si praviloma prislužijo kolesarji in drugi udeleženci zaradi drugih kršitev, ne hitrosti.
Takšni dogodki znova odpirajo vprašanje prometne ureditve v središču Ljubljane. Medtem ko se mesto ukvarja predvsem z urejanjem parkiranja (z rednimi zvišanji cene ure parkiranja, pa tudi redarji pridno preverjajo parkirne listke na vozilih), ostaja varnost pešcev v pešconah pogosto spregledana. Z začetkom toplejšega dela leta, ko je kolesarjev in uporabnikov e-skirojev še več, se zdi, da bodo tudi letos pešci tisti, ki se bodo v pešconah morali umikati hitrejšim in močnejšim, ki bi se po vseh pravilih na teh območjih morali prilagajati hitrosti hoje pešca.
