V naše uredništvo smo prejeli zanimivo pismo bralke. Pravzaprav je bilo odziv na enega od naših objavljenih prispevkov glede gradbene učinkovitosti v drugih državah v primerjavi z našo polžjo gradnjo in obnovo infrastrukture. Takole je med drugim vprašala: ali je res, da so v Nemčiji postavili svetovni rekord, ko so deset kilometrov avtoceste prenovili v dveh urah?
Malo smo se poglobili v vprašanje in prišli do odgovora, da tako hitri v Nemčiji niso, so pa pred časom dosegli svojevrsten nacionalni rekord. Medtem ko v drugih državah potrebujemo tri mesece, da postavimo zgolj opozorilne stožce, so Nemci na avtocesti A3 namreč izvedli gradbeni balet, ki meji na znanstveno fantastiko. Osem kilometrov, 300 tovornjakov in en sam vikend. Dobrodošli v dimenziji učinkovitosti.
Znani občutek
Vsi poznamo ta občutek. Pripeljete se na avtocestni odsek, kjer vas pričaka tista znana tabla: delo na cesti. Sledijo tedni, včasih meseci zoženih pasov, omejitev hitrosti na 60 km/h in pogled na gradbišče, kjer se v najboljšem primeru premika en sam bager, pa še tam je videti, kot da bagrist čaka na malico.
Toda v Severnem Porenju - Vestfaliji so se pred časom odločili, da imajo tega dovolj.
Na izjemno prometni avtocesti A3, žili med križiščema Duisburg-Kaiserberg in Breitscheid, ki jo dnevno prevozi 120.000 vozil, so morali obnoviti štiri kilometre cestišča v obe smeri. Skupno torej osem kilometrov asfalta. Celo po standardnih nemških izračunih (ki so še vedno hitrejši od naših) bi to pomenilo pet tednov zapor in prometnega kaosa.
Namesto tega so se inženirji odločili za tvegano stavo: »Dajte nam vikend. Samo 55 ur. In naredili bomo vse.«
Armada strojev
Projekt so načrtovali tri mesece, izvedba pa je spominjala na invazijo. V petek zvečer so zaprli avtocesto. V trenutku, ko so ugasnili motorji zadnjih osebnih vozil, je na cesto zapeljala armada strojev.
Številke so bile vrtoglave:
– 300 tovornjakov v nepretrganem krogu.
– 18.000 ton materiala, ki ga je bilo treba odstraniti in pripeljati na novo.
– 120.000 kvadratnih metrov asfalta.
– 800 ton asfalta na uro.
Cilj? Položiti tako imenovani tihi asfalt (»flüsterasphalt«), ki absorbira hrup. Toda ta asfalt je posebna zver – položiti ga je treba vroče na vroče, brez ustavljanja. Če se stroj za polaganje asfalta ustavi, nastane na cestišču šiv oziroma grbina. In Nemci ne marajo grbin.
Balet težke mehanizacije
Za našo bralko smo izbrskali tudi videoposnetek. Več jih je, se je izkazalo. Ti so nastali med akcijo in spominjajo na dobro zrežirani akcijski film. Tovornjaki so iz treh različnih asfaltnih baz vozili material v takem ritmu, da je vsakih pet minut na gradbišče prispel nov prekucnik.
Poglejte si video tega neverjetnega podviga (vklopite podnapise):
»Počutil sem se kot mravlja v mravljišču,« je takrat za TV-kamero priznal Patrick Bauer, eden izmed voznikov tovornjakov, ki so delali 55 ur praktično brez prestanka. »Ampak ponosen si, ko vidiš, da se zobniki vrtijo.«
In zobniki so se vrteli. Niti dež niti noč nista ustavila procesa. Asfalt so polagali v dveh plasteh hkrati, v sinhronizirani vrsti, ki je spominjala na vojaško parado, samo da je dišalo po bitumnu namesto po smodniku.
55 ur kasneje
Največje tveganje? Da bi se kaj zalomilo. Okvara enega samega stroja ali zastoj v dobavni verigi bi pomenil katastrofo. Avtocesta je morala biti odprta v ponedeljek ob 5. uri. Ne ob 5.15. Ob 5.00.
In bila je! Ko so se v ponedeljek zjutraj Nemci odpravili v službo, so zapeljali na popolnoma novo, gladko, tiho cestišče. Brez stožcev. Brez delavcev. Kot da bi čez vikend cesto obiskali nezemljani in jo popravili s čarobno paličico.
Spoštovana bralka, torej: medtem ko gledamo posnetke te »blitz« prenove, se ne moremo znebiti grenkega nasmeška. V teoriji je takšen podvig mogoč povsod. Tehnologija obstaja. Stroji obstajajo. Asfalt je enak v Duisburgu in v Ljubljani. Razlika je zgolj v tem, da so Nemci za nekaj višjo ceno del čez vikend in nekaj manj neprespanosti kupili pet tednov miru. Pri nas pa se pogosto zdi, da raje kupimo pet tednov gradbišča za ceno … no, za isto ali celo nekaj višjo ceno.
Vaša informacija na neki način deloma drži. No, če se boste kdaj vozili po A3 mimo Duisburga in se vam bo zdelo, da je cesta sumljivo gladka – pa le ne skrbite. To je samo osem kilometrov nemškega inženirskega ponosa. In če boste dobro prisluhnili, boste morda v tem sicer tihem asfaltu še vedno slišali odmev 300 tovornjakov, ki so v enem vikendu opravili za več mesecev dela.
