Z nastopom toplejših dni se po zraku ponovno sliši brenčanje sršenov. Medtem ko marsikdo ob prvih velikih primerkih pomisli na azijskega sršena, strokovnjaki opozarjajo, da gre spomladi najpogosteje za matice evropskega sršena, ki so večje in jih je zato zlahka zamenjati za invazivno vrsto. »Spomladi opazimo matice, saj edino te prezimijo. Ker so večje od sršenov, ki jih videvamo poleti in jeseni, jih ljudje pogosto zamenjajo za azijske. V resnici pa je azijski sršen manjši od našega, evropskega,« pojasnjuje doc. dr. Danilo Bevk, višji strokovno-raziskovalni sodelavec na Nacionalnem inštitutu za biologijo (NIB).
Čeprav azijskega sršena pri nas še niso opazili, strokovnjaki opozarjajo, da je njegov prihod neizbežen. Zavod RS za varstvo narave je lani prejel več prijav sumljivih opažanj, vendar so bili vsi primeri pripisani bodisi domorodnemu evropskemu sršenu (Vespa crabro) bodisi orientalskemu sršenu (Vespa orientalis), ki so ga v Sloveniji prvič zaznali leta 2019. Gnezda orientalskega sršena so že potrdili na Primorskem. Vrsta, ki večinoma gnezdi v tleh in je naravno prisotna v delu južne Evrope, se zaradi podnebnih sprememb in s človekovo pomočjo širi tudi proti severu. Prisotna je tudi v Italiji in na Hrvaškem. Višanje temperatur sicer koristi predvsem tujerodnim vrstam, saj te večinoma prihajajo iz toplejših krajev.
Veliko bolj skrb zbujajoč je azijski sršen, ki je leta 2004 z ladijskim tovorom prispel v Francijo in se od tam razširil v številne države – v Italijo, Španijo, na Portugalsko in v Nemčijo, opazili so ga tudi v Avstriji in na Madžarskem, našteva Bevk »osvojene« teritorije azijskega sršena. »Sam lahko na leto prepotuje do 200 kilometrov, kot slepi potnik pa še precej več. Najbolj opazen je njegov vpliv na čebelarstvo. Tam, kjer jih je veliko, lahko povzroči veliko škode. Zelo intenzivno, v skupinah, lovi čebele, ki se ga tako bojijo, da ne upajo iz panjev. Lovijo tudi druge opraševalce in žuželke, vendar je ta vpliv težje opaziti.«
Z dveh na 10.000 gnezd v dveh letih
Evropski sršen praviloma ne predstavlja hujše težave za populacijo čebel, ki so se z njimi navadile sobivati, in čebelarstvu ne povzroča omembe vredne škode. Drugače je z azijskim, ki predvsem v skupinah zelo učinkovito lovi medonosne čebele.
»Ko čebele zaznajo napad pred panji, obmirujejo: ne odletijo več na pašo in po vodo – čakajo, da pritisk mine. Ker pa pritisk ne mine, začne družina pešati,« opisuje Aleš Bozovičar iz Čebelarske zveze Slovenije. Izčrpanost in stres lahko vodi do propada čebelje družine, za kar je glavni krivec azijski sršen. Odkrito prizna, da čebelarji s strahom spremljajo razmah azijskega sršena po Evropi. »V Franciji niso dovolj hitro reagirali in zadeve sanirali oziroma odstranili gnezd ter se je hitro razširil tudi po preostalih evropskih državah.«
V bližini Slovenije je trenutno največ azijskih sršenov v Italiji, predvsem na njenem severnem oziroma severozahodnem delu. Pri čemer so zaradi velikosti populacije poskusi zajezitve bolj neuspešni. Razlog? Ob prvih primerih gnezd niso ukrepali in je število sršenov postalo neobvladljivo.
Primer, kako hitro se lahko populacija razmahne, če se ob prvih primerih ne ukrepa, je tudi Španija. »Leta 2012 so zaznali dve gnezdi azijskega sršena, dve leti pozneje že 10.000,« spomni sogovornik. Ko je populacija tako številna, jo je težko ustaviti.
Čeprav tudi azijski sršen praviloma ne napada ljudi, prihaja zaradi številnosti populacije do težav pri sobivanju z njimi. Bozovičar navede podatke kolegov iz Španije, ki kažejo, da zaradi pika azijskega sršena vsako leto umre osem ljudi. »Zadeva je ušla izpod nadzora in sršenov je veliko tudi po mestih, naselili so se v bližino šol, tržnic, ribarnic, do veliko stikov z njim pride med obiranjem sadja, tudi vrtnega.«
V nasprotju z evropskim lahko azijski domuje tudi v višjih drevesnih krošnjah in na drugih težje dostopnih (tudi) odprtih območjih. Takšna gnezda je težje najti in uničiti. Slovenska gozdnata in razgibana pokrajina bi lahko predstavljala idealno okolje za naselitev azijskega sršena, česar se strokovnjaki bojijo. »Če ne bomo uspešno sanirali oziroma odstranili prvih gnezd pri nas, lahko pričakujemo kar velik razmah populacije in posledično veliko škodo v čebelarstvu, vinogradništvu, sadjarstvu ter tudi pri preostalih naravno prisotnih žuželkah pri nas,« je zaskrbljen Bozovičar.
Gnezda azijskega sršena so tudi veliko številnejša od gnezd evropskega. »Če pri nas lahko zimo preživi največ pet matic, jih lahko pri azijskem tudi do 15. Če pri nas gnezdo šteje največ 1000 osebkov, pri azijskih gnezdo naseljuje od 6000 do 7000 sršenov.«
Azijski sršen je v Evropski uniji uvrščen med invazivne tujerodne vrste. Države članice so dolžne izvajati ukrepe za njegovo odstranitev iz narave ali vsaj dolgoročno obvladovanje. Slovenija ima pripravljen akcijski načrt za primer prve potrditve pojava. Sumljivo gnezdo lahko občani prijavijo na številko 112 ali to sporočijo prek spletne aplikacije www.invazivke.si, ki je del državnega sistema za spremljanje invazivnih vrst.
Matica vsako leto z novim gnezdom
Vrnimo se k evropskemu sršenu. Matice same zasnujejo gnezda in sčasoma se izležejo delavke. Njihovo število raste, najbolj opazne pa postanejo proti koncu poletja, ko so njihove družine največje. Takrat se tudi začne sezona obiranja sadja, zato jih še hitreje opazimo. Kot doda Danilo Bevk, število sršenov in drugih os (sršen spada med ose) iz leta v leto precej niha, kar je običajen pojav v naravi. »Pri večini živali tega niti ne opazimo, ker nismo tako pozorni na njih kot na tiste, ki se jih bojimo ali so nam nadležne,« doda Bevk.
Včasih slišimo opazke, da je danes sršenov več kot nekoč in vse pogosteje živijo tudi po mestih. Podatkov, ki bi potrjevali naraščanje števila sršenov v urbanih okoljih, Danilo Bevk nima. »Prej bi rekel, da število sršenov upada, saj imajo vedno manj hrane. So namreč plenilci žuželk, število teh pa je v zadnjih desetletjih občutno upadlo. To vidimo tudi po vetrobranskih steklih, ki so danes veliko bolj čista, kot so bila nekoč.«
Še beseda o gnezdih, saj je odstranjevanje sršenjih gnezd za nekatere ljudi vsakoletna praksa. Ali se evropski sršeni vračajo na ista mesta? Matice vsako leto naredijo novo gnezdo. »Če je lega ugodna, se verjetno res lahko katera vrne v bližino kraja, kjer se je prejšnje leto izlegla. Še bolj verjetno pa pride druga,« odgovarja Bevk, ki meni, da je veliko gnezd evropskega sršena uničenih povsem brez potrebe.
»Sršeni, če imajo mir, niso agresivni in če je gnezdo nekaj metrov od nas, v večini primerov v resnici niso nevarni sosedje. Mogoče moramo zvečer paziti, da jih luč ne privabi v stanovanje. Če je gnezdo zelo blizu, pa razumem, da se jih ljudje bojijo in jih odstranijo. Tega naj se lotijo izkušeni ljudje z ustrezno zaščitno opremo. Pogosto so to gasilci. Kot plenilci so sršeni in druge ose zelo pomemben del ekosistemov. Uravnavajo tudi število žuželk, ki v kmetijstvu povzročajo škodo, kot so na primer listne uši,« pravi Bevk. Če sršen prileti v stanovanje, je to za marsikoga precej strašljiv prizor, vendar, kot ponavlja Bevk, njegova glavna skrb ni, kako vas napasti, ampak kako priti ven. »Najbolje ga je uloviti v kozarec in nesti ven.« Seveda napisano ne velja za ljudi, ki so alergični na pike teh žuželk.
Do 50.000 evrov kazni za uničevanje sršenov
Čeprav so medonosne čebele vajene živeti z evropskim sršenom in se braniti pred njim, ostaja domači sršen pri mnogih naših čebelarjih na slabem glasu in ga lovijo, opozoril Bevk. »Nemški čebelarji na primer nanj gledajo povsem drugače. Na lastne oči sem videl, da jim nekateri celo postavljajo gnezdilnice, da gnezdijo na njihovem vrtu. Vedo namreč, da naredijo več koristi kot škode, a večina ljudi žal opazi le njihovo škodo. V Nemčiji je za uničevanje sršenov zagrožena kazen do 50.000 evrov.«
S prihodom azijskega sršena bo pomen evropskega sršena še večji: z izjemo redkih ptic in evropskega sršena azijski sršen nima naravnega sovražnika, po drugi strani pa ima hrane v izobilju. Manj bo naših sršenov, lažji bo prodor azijskega. Po nekaterih pričevanjih evropski sršen azijskega celo fizično preganja. Če se srečata evropski in azijski sršen ter pride do pretepa, naš zmaga, ker je večji in močnejši, pravi Aleš Bozovičar, ki doda, da so srečanja ena na ena sicer redka. »Ne zatirajmo našega sršena, je avtohton v Evropi in vsaka žival ima svojo funkcijo v naravi,« še pristavi. Danilo Bevk dodaja, da bo naš sršen prva obrambna linija pred prodorom azijskega, »zato je čas, da mu priznamo vlogo, ki jo ima, in ga pustimo vsaj pri miru, če mu že ne želimo pomagati. Strah pred azijskim sršenom tudi ne sme sprožiti brezglavega lovljenja sršenov, saj bo učinek ravno nasproten od želenega.«
