Ko se partnerja odločita, da bosta sklenila zakonsko zvezo oziroma zaživela skupaj, običajno ne razmišljata kaj dosti o pojmih, kot so skupno premoženje, posebno premoženje, sporazum o delitvi skupnega premoženja ipd., še manj pa o razvezi in njenih posledicah na premoženjskem področju. Do neke mere je to razumljivo, saj se jima tedaj podijo po glavi povsem druge misli, ki nimajo kaj dosti skupnega s finančnimi zadevami.
Če je njun odnos dober, jima tudi kasneje ni treba kaj dosti razmišljati o tem, saj se o vseh denarnih zadevah razumno dogovorita. Drugače je, če pride do razveze, ki je povezana s pranjem umazanega perila. V tem primeru pridejo na dan čustva, ki zadeve še dodatno zapletejo.
V tokratnem pravnem leksikonu nekaj več o tem, po kakšnem ključu se v primeru razveze deli skupno premoženje zakoncev in na kaj pri tem paziti.
Pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža na njem enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. V sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva sodišče vse okoliščine primera, zlasti dohodke vsakega od zakoncev, pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje gospodinjskih del, skrb za dom in družino, za ohranitev premoženja ter vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravljanju, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja.
Ko so dogovorjeni oziroma določeni deleži na skupnem premoženju, se zakonca lahko dogovorita o načinu delitve tega premoženja. Za delitev šteje tudi njun dogovor, da postaneta solastnika stvari v sorazmerju s svojima deležema iz skupnega premoženja.
Če pa dogovor o načinu delitve premoženja ni dosežen, sodišče premoženje razdeli po pravilih, ki sicer veljajo za delitev skupnega premoženja.
Izrecno želim poudariti, da se zakoncu ob delitvi skupnega premoženja na njegov predlog na račun njegovega deleža dodelijo tisti predmeti, ki so namenjeni za opravljanje njegovega poklica ali druge dejavnosti oziroma mu omogočajo pridobivanje dohodka. Enako velja za predmete, ki so namenjeni izključno osebni rabi enega od zakoncev in niso njegovo posebno premoženje.
Od skupnega premoženja je treba razlikovati posebno premoženje. Gre za tisto premoženje, ki ga je vsak od zakoncev pridobil pred sklenitvijo zakonske zveze ali neodplačno med trajanjem zakonske zveze. To je lahko denimo stanovanje ali vikend, ki ga je eden od zakoncev podedoval. Na stvareh, ki so posebno premoženje enega od zakoncev, zakonec izvaja lastninsko pravico samostojno.
V primeru, da zakonec vlaga delo ali sredstva v nepremičnino, ki je posebno premoženje drugega zakonca, pa se lahko sporazumeta o obstoju in višini njegove terjatve in o njenem zavarovanju.
Če pa sporazum ni dosežen, lahko zakonec zahteva, da sodišče odloči o obstoju in višini njegove terjatve ter o njenem zavarovanju po predpisih stvarnega in izvršilnega prava.
***
V rubriki Pravni leksikon, ki jo lahko najdete v tiskani številki Nedeljskega dnevnika, objavljamo odgovor pravnika Boštjana Turka na različna vprašanja bralk in bralcev Nedeljskega dnevnika.
