Že nekaj let zapored zadnji teden v novembru zaznamujemo evropski teden zmanjševanja količin odpadkov, ko številna komunalna podjetja, lokalne skupnosti, šole, podjetja in nevladne organizacije izvajajo različne dogodke in delavnice na temo odpadkov. Glavni cilj: spodbuditi nas k razmisleku, kako vplivamo na okolje s svojimi potrošniškimi navadami in kako lahko s preprostimi ukrepi v vsakdanjem življenju zmanjšamo količino odpadkov. Letošnja tema je odpadna elektronska in električna oprema, to so tako imenovani e-odpadki, ki so eden najhitreje rastočih tokov trdih odpadkov na svetu. Leta 2022 smo po podatkih Združenih narodov po vsem svetu ustvarili 62 milijonov ton e-odpadkov, od tega se jih je zbralo in recikliralo le približno 22 odstotkov. Količina pa iz leta v leto narašča, kar povečuje okoljske izzive in zdravstvene težave ljudi ter navsezadnje tudi ekonomske.
Evropski paradoks
V Evropski uniji vsako leto nastane približno dve milijardi ton odpadkov, v Sloveniji pa smo po podatkih državnega statističnega urada leta 2024 proizvedli nekaj manj kot 10,3 milijona ton odpadkov ali za skoraj desetino manj kot leta 2023 (11,1 milijona ton). Od tega je bilo 1,1 milijona ton komunalnih odpadkov, in sicer dva odstotka več kot leta 2023. Vsak prebivalec Slovenije je torej lani proizvedel približno 526 kilogramov komunalnih odpadkov, med katerimi so bile še vedno tudi uporabne stvari.
Toda kako je z e-odpadki? Po podatkih evropskega parlamenta se je količina elektronske in električne opreme na trgu EU povečala s 7,6 milijona ton leta 2012 na 13,5 milijona ton leta 2021, medtem ko se je količina zbranih odpadkov v istem obdobju povečala s treh na 4,9 milijona ton. Manj kot 40 odstotkov e-odpadkov v EU recikliramo. »Evropa je paradoks, po eni strani smo med največjimi povzročitelji e-odpadkov, po drugi strani pa imamo tudi najrazvitejše sisteme zbiranja in recikliranja,« je dejala Alenka Dujanović iz društva Ekologi brez meja. »Poleg tega je EU tudi na svetovni ravni pomemben izvoznik e-odpadkov pod krinko rabljene opreme. Del teh tokov konča v državah v Afriki, jugovzhodni Aziji in latinski Ameriki, kjer so odpadki pogosto obdelani v neformalnih in nevarnih razmerah.«
Prakse med evropskimi državami se glede zbranih e-odpadkov močno razlikujejo. Avstrija je na samem vrhu članic EU po zbrani količini elektronskih odpadkov, v povprečju jih zbere 15,46 kilograma na prebivalca, povprečje EU je enajst kilogramov, Slovenija pa jih zbere 7,37 kilograma. Toda skrb vzbujajoče je, da napovedi niso pozitivne. Do leta 2030 naj bi po vsem svetu pridelali že 75 milijonov ton e-odpadkov ali devet kilogramov na vsakega zemljana. Prodaja računalniške opreme, pametne telefonije in druge elektronike se vztrajno povečuje, tehnologija napreduje, elektronski izdelki pa vse hitreje postajajo zastareli.
»Elektronika se stara hitreje kot mi. Naprave zamenjujemo zaradi marketinga, modnih trendov, nezdružljivih polnilnikov, kratke programske podpore in zato, ker je veliko izdelkov narejenih tako, da jih je težko ali drago popraviti. Po drugi strani so nove naprave pogosto sumljivo poceni, kar popravilu odvzame ekonomski smisel,« opozarja Alenka Dujanović.
Nekateri ukrepi se sicer uveljavljajo, vendar prihajajo prepočasi, je jasna sogovornica. »Imamo evropsko zakonodajo o e-odpadkih, nekaj zahtev za ekodizajn in energijske nalepke, pa skupni polnilnik USB-C, ki je obvezen za večino primernih naprav v EU in bo zmanjšal količino različnih polnilnikov. Leta 2024 je EU sprejela tudi prvo direktivo o pravici do popravila in direktivo o skupnih pravilih za popravilo blaga, ki bosta potrošnikom lajšali dostop do popravil tudi po poteku garancije in spodbujali države članice k uvedbi spodbud za popravila. A dokler bo lažje in 'bolj normalno' kupiti novo kot popraviti staro, se bodo e-odpadki še naprej kopičili.«
Problematični odpadki
Toda zakaj je nepravilno zavržena elektronska in električna oprema tako problematična? E-odpadki so vsa odpadna oprema, ki je za delovanje odvisna od električnega toka ali elektromagnetnega polja. To so veliki in mali gospodinjski aparati in naprave, svetilke, zasloni, IT-oprema, baterije, opreme za toplotno izmenjavo …
Vse te naprave vsebujejo potencialno škodljive materiale, in če odpadki niso pravilno obdelani, iz njih uhajajo težke kovine, kot so svinec, živo srebro in kamdij, te pa onesnažujejo tla, vodo in zrak ter dolgoročno vplivajo na zdravje ljudi in ekosistemov.
Medtem ko se manj kot 20 odstotkov e-odpadkov reciklira v za to namenjenih centrih za ravnanje odpadkov, preostanek razvite države izvažajo v manj razviti del sveta. Tam tovrstne odpadke reciklirajo v okoljih, kjer infrastruktura za to ni primerna in kjer so človekove pravice pogosto kršene.
Večino nevarnih odpadkov razstavljajo otroci, ki s svojimi majhnimi prsti to lažje naredijo kot odrasli, in ženske. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije kar 12,9 milijona žensk in otrok po vsem svetu dela v neformalnih obratih za predelavo odpadkov. Med delom so včasih izpostavljeni več kot tisoč različnim škodljivim snovem.
»V državah, kjer e-odpadke obdelujejo ročno, ljudje dobesedno vdihavajo in jedo naš tehnološki napredek,« je opomnila Alenka Dujanović.
Problematična je že sama proizvodnja elektronskih naprav, v katerih najdemo surovine, kot so litij, kobalt, baker in zlato, ki se pogosto pridobivajo z rudarskimi operacijami in v državah z resnimi kršitvami človekovih pravic, vključno z otroškim delom in nevarnimi delovnimi razmerami.
Manj je več
Zaradi pomanjkanja informacij o tem, zakaj je sploh pomembno, da z e-odpadki ravnamo pravilno in zakaj je nujno pravilno odlaganje, se prepogosto dogaja, da končajo med mešanimi komunalnimi odpadki ali celo na divjih odlagališčih.
»Idealna pot e-odpadkov poteka iz gospodinjstev ali podjetij v zbirne centre, od tam pa v centre za razstavljanje in reciklažne obrate, kjer se naprave ročno in strojno razstavijo, ločijo se kovine, plastika, steklo in nevarne snovi. Ta del sistema v EU precej dobro deluje. Toda stvarnost je bolj pisana. Velik del naprav sploh nikoli ne pride v uradne tokove ter tako ostanejo v predalih, kleteh in na podstrešjih. Ocene kažejo, da imajo države z velikim dohodkom v povprečju 109 kosov e-opreme na prebivalca, in to brez žarnic. Ta številka je veliko nižja v državah z manjšim dohodkom, saj obsega le štiri kose na prebivalca,« navaja Alenka Dujanović.
Če nepravilno zavržemo elektronske odpadke, s tem izgubimo tudi dragocene surovine v opremi, ki jih lahko znova uporabimo. Naše elektronske naprave namreč vsebujejo surovine, kot so aluminij, baker, cink, srebro, fosfor, kositer in litij, te pa so še kako vredne.
Kakšne so torej rešitve? Že davno znani rek, da je najboljši odpadek tisti, ki ne nastane, bi moral biti glavno vodilo vseh, posameznikov, gospodarstva in držav. Preden se torej odločimo za nakup nove elektronske naprave, premislimo, ali jo res potrebujemo ali si jo samo želimo. Potrošniške navade »kupi, uporabi in zavrzi« spremenimo v »zmanjšaj, znova uporabi, popravi, recikliraj«.
Čeprav čedalje več ljudi razume, da novo ni nujno boljše, pa raziskave kažejo, da smo še vedno zelo nagnjeni k potrošništvu in lagodju predala, poudarja Dujanovičeva.
»V Evropi je v povprečnem gospodinjstvu 74 elektronskih izdelkov, od tega 13 neuporabljenih. Ljudje naprave sicer uporabljamo dalj časa, če so kakovostne, dolgotrajne, če imamo dostop do servisa in je popravilo smiselno. Težava se pojavi, ko je nova naprava zaradi svetovnih verig, nizkih plač in zunanjih stroškov umetno poceni, popravilo pa je dražje, kot smo pripravljeni plačati. To je sistemska težava, in ne lenoba potrošnika.«
Največ lahko naredijo prav države in EU kot celota, da poskrbijo za zakonodajo in davke, med katerimi bodo ključni ukrepi pravica do popravila, spodbude za servisne dejavnosti, med drugim znižani davki na popravila, ekodizajn z obvezno popravljivostjo in dostopom do rezervnih delov ter omejevanje nezakonitega izvoza e-odpadkov.
Praktično orodje, ki so ga pri društvu Ekologi brez meja razvili kot majhen kompas za vsakdanje korake, pa je portal Manj je več, na katerem najdete številne mojstre, izmenjevalnice, trgovine brez embalaže in dogodke, kjer lahko krami podarite novo življenje.
