Priznamo, ko dandanes ob spremljanju nogometne tekme kamera pokaže kakšnega izmed mlajših gledalcev, ki toči krokodilje solze žalosti, ker je njegova priljubljena ekipa izgubila, se nam to ne zdi nič nenavadnega in se z njim brez težav lahko poistovetimo. Pa ne, da bi nas kakšen športni poraz ali zmaga čustveno tako vznemirila, da bi nam šlo na jok ali da bi celo jokali. Se pa spomnimo posamičnih tekem, ki so nas v otroštvu pripeljale prav do tega. Verjetno zadnja je bila bržčas tista, na kateri je takrat še skupna država Jugoslavija v četrtfinalu svetovnega prvenstva leta 1990 v Italiji na izjemno napetem četrtfinalnem srečanju proti Argentini klonila šele po streljanju enajstmetrovk. In to kljub temu, da je svojo zapravil veliki Diego Maradona ...
No, medtem ko nam je tisto prvenstvo v spominu ostalo predvsem po omenjenem (pa seveda tudi po zimzeleni pesmi Gianne Nannini in Edoarda Bennata Un'Estate Italiana), se ga večina ljubiteljev nogometa, ki takrat vsega skupaj ni več spremljala skozi otroške oči, spomni predvsem po tem, da je šlo za eno najdolgočasnejših svetovnih prvenstev z večinoma obrambno igro in številnimi zavlačevanji. Ter posledično z vse do danes najnižjim povprečjem doseženih golov (2,21) na tekmo v vsej zgodovini svetovnih prvenstev. Kar je odgovorne prisililo k razmisleku, kaj storiti, da bi igro naredili atraktivnejšo. Ena izmed potez je bila ta, da so zmago začeli vrednotiti s tremi točkami – pred tem je bila vredna le dve, zaradi česar je več ekip stavilo na neodločeni izid. V angleški ligi so ta sistem sicer uporabljali že v 80. letih, Mednarodna nogometna zveza (FIFA) ga je prvič preizkusila na SP 1994, uradno pa ga je kot obvezno pravilo sprejela leto pozneje. Morda ključna poteza pa je začela veljati že prej, leta 1992, po evropskem prvenstvu na Švedskem, in je bržčas vse do danes tista, ki je kot zadnja precej vplivala na način igre – vratarjem so namreč prepovedali prijeti žogo, če mu jo je soigralec podal z nogo. Pred tem je bilo namreč mogoče na ta način ukrasti ogromno časa. Na že omenjenem prvenstvu v Italiji je na tekmi proti Egiptu denimo irski vratar Packie Bonner žogo v rokah držal kar več kot šest minut! In prav zavlačevanje vratarjev je odgovorne gnalo k še eni spremembi, ki so jo sprejeli pred dnevi. A do nje še pridemo.
Mnenja se še kar krešejo
Po mnenju marsikoga so eden izmed razlogov, da je nogomet po vsem svetu tako zelo priljubljen, namreč prav precej enostavna pravila, ki se tudi zelo redko spreminjajo. Bežnemu spremljevalcu je morda še najtežje razložiti pravilo prepovedanega položaja (ofsajd), pa še to pravzaprav ni kaj posebej zapleteno. Ob tem je ta, z le minimalnimi spremembami, del pravil nogometne igre že vse od njenega nastanka, zadnjo večjo spremembo je doživel daljnega leta 1925, od takrat je bilo sprememb pravil nasploh malo, jih je pa posebna komisija na novo zapisala in organizirala leta 1938 pod vodstvom Stanleyja Rousa. Odtlej so leta 1958 uvedli možnost zamenjave igralcev, a le, če so bili ti poškodovani, leta 1970 so uvedli rumene in rdeče kartone, sledila je že omenjena prepoved podaje vratarjem, leta 1993 uvedba in 2004 odprava pravila »zlatega« in pozneje »srebrnega« gola v podaljških velikih tekmovanj, z leti pa se je tudi dvigovalo število dovoljenih zamenjav, ki je trenutno pri petih igralcih.
Jasno, v zadnjih dobrih desetih letih je vse v znamenju uvajanja čedalje naprednejših tehnoloških pomagal, od tehnologije, ki določi, ali je žoga s celotnim obsegom prečkala golovo črto, do zloglasnega sodniškega videoasistenta (VAR), ki pomaga pri prepovedanih položajih, (ne)dosojenih prekrških za rdeči karton ali enajstmetrovko. A čeprav je tehnologija dejansko močno – kot verjetno še nič v zgodovini – vplivala na spremljanje in dojemanje nogometnih tekem in njenih posameznih elementov tako za gledalce kot za nogometaše, osnovnih pravil v resnici ni spreminjala, temveč pomeni zgolj dodaten nadzor nad (ne)odločitvami glavnega in linijskih sodnikov. Igro naredi, vsaj v teoriji, pravičnejšo. Pri tem je zanimivo, da debat o (ne)pravilnosti odločitev ni prav nič zmanjšala, saj se mnenja o sojenju po vsaki tekmi še vedno krešejo.
Zanimive ideje Nizozemcev
Mednarodni odbor za nogometna pravila (IFAB) o različnih predlogih sprememb sicer razpravlja precej pogosto, zadnjo pa je torej sprejel pred dnevi, ko je določil, da bodo vratarji od sezone 2025/26 žogo lahko držali največ osem sekund, pri čemer bo sodnik vidno odšteval zadnjih pet sekund. Če jo bodo držali dalj časa, bo sodnik dosodil kot za nasprotno ekipo. Po zdajšnjem sistemu lahko vratarji žogo držijo le šest sekund, kazen za kršitev je indirektni oziroma posredni prosti strel, a se v praksi tega pravila ni kaj preveč upoštevalo – morda bo zdaj z vidnim odštevanjem sodnika drugače. So se pa v zadnjih letih pojavili nekateri tudi zelo zanimivi predlogi sprememb, katerih glavni pobudnik je sicer član svetovalnega odbora pri IFAB, nekdanji dolgoletni trener Arsenala, Francoz Arsene Wenger.
Eden izmed njegovih zadnjih predlogov je tako povezan s korenito spremembo pravila prepovedanega položaja, ki bi po novem obveljal le takrat, ko je igralec, ki je v prekršku, v ofsajdu s celotnim telesom in ne le z delom telesa, kot velja zdaj. To pravilo, ali malce spremenjeno, po katerem bi se upošteval le zgornji del telesa, naj bi začeli preizkušati že kmalu, so pa prve neuradne teste na Nizozemskem in uradne v mlajših kategorijah v Angliji že opravili za drugo veliko spremembo, ki jo predlaga Wenger – izvajanje avta z nogo namesto z rokama. »V vsakem primeru imajo morebitne spremembe za cilj igro narediti hitrejšo in spektakularnejšo. Morda bi morali določiti, da se lahko avt izvaja z nogo, vendar le, denimo, če se to zgodi v petih sekundah od trenutka, ko žoga zapusti igrišče. Tako bi bilo zavlačevanja precej manj,« je povedal Arsene Wenger.
Ker gre za spremembo, ki bi morda kar najbolj doslej vplivala na igro, je do njene morebitne uvedbe seveda še daleč, bodo pa prve rezultate, kako se je obnesla, že dale analize iz Anglije. Pri čemer je res, da je nogomet v najmlajših kategorijah nekaj povsem drugega od tistega na članski ravni, a ob tem ne gre zanemariti navdušenja na nizozemski nogometni zvezi, s katere so že pred dvema letoma po nekaterih neuradnih preizkusih sporočili, da je vse skupaj zrelo za čimprejšnji uradni preizkus. Nizozemci pa so tudi sicer glasni pobudniki sprememb, saj so nedavno predstavili vizijo, kako bi lahko bil nogomet videti leta 2050. Zanjo je ključnih pet sprememb pravil: že omenjeno izvajanje avta z nogo, podaja igralca »samemu sebi« pri izvajanju prostega strela (da bi torej lahko stekel z žogo in je ne nujno podal ali streljal), uvedba »čistega« igralnega časa z ustavljanjem ure (predlagajo dvakrat po 30 minut), nekajminutne kazni za prekrške na kazenski klopi in »leteče« menjave igralcev, ki bi si tako lahko za nekaj minut odpočili in prejeli dodatna trenerjeva navodila ter se vrnili na igrišče.
