Prav tam, kjer so pred dnevi divjali katastrofalni požari, na hribovitem območju v okolici Calabasasa pri Los Angelesu v Kaliforniji, je 26. januarja 2020 ugasnilo življenje legendarnega Kobeja Bryanta. Po neumnosti in povsem nepotrebno, saj je bilo vreme za letenje s helikopterjem, ki je tistega nesrečnega jutra strmoglavil, neprimerno, in če bi odgovorni to znali oceniti, ne bi pisali o tem, da te dni mineva že okroglih pet let od smrti enega največjih košarkarjev vseh časov. Da je tako, pričajo nekateri njegovi najbolj izstopajoči dosežki na igrišču, ki smo se jih spomnili v priloženem okvirju, v pričujočem zapisu pa bomo pogledali, kako se Kobeja spominjajo nekateri od tistih, ki so mu na športni poti pomagali ali ga pri njegovih fantastičnih predstavah bolj kot ne neuspešno skušali ustaviti.

Jordanovi dosežki kot motiv

Človek, ki je nemara najbolj neposredno povezan z vsemi njegovimi uspehi, je

Phil Jackson, legendarni trener, ki je z Bryantom osvojil vseh pet naslovov prvaka, pred tem pa tudi vseh šest z Michaelom Jordanom pri Chicagu. Ta je med obema zvezdnikoma videl ogromno podobnosti, Jordana pa na neki način celo »krivi« za Kobejev uspeh. »Kobe je imel v mislih le eno – da prehiti Jordana in postane največji košarkar v zgodovini. Njegova obsedenost z Michaelom je bila osupljiva. Šla je celo do te mere, da je povsem usvojil večino njegovih potez. V sezoni, ko smo osvojili prvi naslov z LA Lakers, sem ju posedel za isto mizo, saj sem želel, da ga Michael s pogovorom usmeri v bolj moštveno filozofijo. Ko sta se rokovala, so bile prve Kobejeve besede: 'Veš, da bi te premagal v igri ena na ena,'« je v svoji knjigi z naslovom Enajst prstanov zapisal edini trener, ki je imel priložnost delati z obema zvezdnikoma in med drugim pri primerjavi obeh zapisal še, da je bil Jordan sicer boljši vodja ter bolj »zoprn« obrambni igralec, a vseeno sklenil: »Michael je priznal, da je Kobe edini igralec, ki se lahko primerja z njim. In s tem se moram strinjati.«

Podobnega mnenja je bil tudi Byron Scott, v Bryantovi prvi sezoni njegov soigralec, v zadnjih dveh pa trener. »Jordanovi dosežki so bili tisto, kar ga je gnalo naprej. Dobro sem ga poznal in vem, da ga je skušal preseči v kar največ kategorijah,« je povedal Scott. Še en njegov nekdanji soigralec in kasneje pomočnik trenerja Phila Jacksona Brian Shaw se je strinjal: »Michaelovi dosežki so bili vselej gorivo za Kobejev zagon.«

Srna v Kobejevih žarometih

Tako torej pravijo tisti, ki so s Kobejem Bryantom sodelovali pri njegovih uspehih. Zagotovo pa je, vsaj kar zadeva dogajanje na igrišču, v precej bolj neprijetnem spominu ostal tistim, ki so ga skušali ustaviti. Med njimi so bili tudi številni specialisti za igro v obrambi, ki jim je v karieri uspelo ustaviti domala vse, le Kobeja ne. Eden takih je bil, in to sam odkrito priznava, Tony Allen. Košarkar, ki je v 14-letni karieri v NBA prvih šest sezon preživel v dresu Bostona, naslednjih sedem Memphisa, zadnjo pa je odigral za New Orleans, si je zaradi svojih izjemnih obrambnih lastnosti prislužil vzdevek The Grindfather (sliši se podobno kot grandfather, dedek, vendar je prvi del besede grind, mleti), saj je svoje nasprotnike z obrambo večkrat »zmlel«, zaradi česar so ga tudi šestkrat imenovali v najboljšo obrambno peterico lige.

Allen se še dobro spominja, kako je bilo 22. februarja 2005, ko so po njegovih odličnih predstavah v vlogi novinca vsi pričakovali, da bo ustavil tudi Bryanta. »Bil sem nabrušen kot še nikdar, Paula Piercea (njegov soigralec, legendarni član Bostona, op. p.) sem imel vseskozi v ušesih, govoril mi je, naj Kobeju zagrenim življenje, kot ga grenim njemu na treningih, samega sebe pa sem prepričeval, da me ni strah,« se je v preteklost vrnil Allen, ki je bil v resnici tako živčen, da je bil popolnoma premočen, še preden se je začel ogrevati, zato je moral zamenjati tudi svojo ogrevalno majico. In živčnost je bila upravičena: »V osmih minutah igre sem naredil šest osebnih napak in končal tekmo. Bil sem le srna v Bryantovih žarometih. Odtlej sem vsakič pred tekmo s Kobejem dobil potne roke.« No, Allenu kljub temu mnogi priznavajo, da je bil eden najuspešnejših igralcev pri pokrivanju Bryanta, kar pa vseeno pomeni, da je imel Kobe na 34 tekmah proti Allenovim moštvom povprečje – 25,8 točke na tekmo.

Seveda pa omenjeni ni bil edini, ki se je posebej pripravljal na Bryanta in njegove čarovnije v napadu. Shane Battier, z Miamijem dvakratni prvak lige NBA, specialist za obrambno igro, si je to, da bi ga ustavil, postavil kot enega glavnih ciljev. »Vsi moji bližnji so vedeli, da me morajo dan pred tekmo proti Kobeju pustiti na miru. Nikdar nisi vedel, kdaj se bo odločil, da bo nasprotnika ponižal, ko pa se je, je bil pri tem zelo uspešen. In ponižanja mu nisem smel dopustiti,« je spomine obujal Battier, ki je postal znan po tem, da je Bryanta skušal ustaviti tudi tako, da mu je pred metom na koš z iztegnjeno dlanjo pokril obraz, da bi slabše videl. A kljub temu je Bryant proti njemu na 37 medsebojnih tekmah v povprečju dosegal po 28,6 točke, kar trikrat pa je dosegel 50 točk ali več.

No, najbolj od vseh pa je Kobe Bryant v vlogi obrambnega igralca zaznamoval Jalena Rosa v dresu Toronta. Da, tistega Toronta, ki mu je nasul 81 točk, kar je še danes za 100 točkami Wilta Chamberlaina leta 1962 drugo najvišje število točk na eni tekmi lige NBA. Rosa bo ta tekma spremljala do konca življenja, ker je bil večidel pač zadolžen za pokrivanje Bryanta, sam pa si vsega skupaj ne žene k srcu. »Veste, kaj povem tistim, ki me zbadajo zaradi 81 točk, ki nam jih nasul Kobe? Da smo opravili dobro delo, ker smo ga zadržali pod stotimi točkami. In to mislim povsem resno.«