Po novem znaša minimalna plača 1000 evrov neto ali 1482 evrov bruto. Novica je sprožila živahne debate na družbenih omrežjih, v medijih in političnih studiih, a eno dejstvo ostaja nesporno: življenje v Sloveniji je drago, kar na lastni koži občuti vsak, ki nima na strani prihrankov ali se ne more zanesti na pomoč družine ali bližnjih. Zato je vsakršno – sploh ideološko obarvano – razpravljanje, ki v središče postavlja vprašanje, ali je 1000 evrov neto dovolj visoka plača ali ne, zgrešeno že v osnovi. Ker odgovor je jasen: ne, ni. A ljudje, ki se s tem in podobno nizkimi zneski prebijajo iz meseca v mesec, izbire nimajo: cene stanovanj in hrane se vztrajno dražijo, inflacija pa iz meseca v mesec načenja kupno moč. Zato je vsak evro dobrodošel – čeprav višja številka na plačilni listi v razmerah nenehnih podražitev še zdaleč ne pomeni nujno tudi več denarja v denarnici ali na bančnem računu konec meseca.
Medtem ko del vlade in sindikati dvig minimalne plače slavijo kot pomemben socialni dosežek, se je manjša – pogosto spregledana – skupina malih podjetnikov in samozaposlenih znašla pred precej bolj nehvaležnim vprašanjem: kako – če sploh – še naprej poslovati. Zakaj? Verjeten scenarij je, da bo dvig minimalne plače dvignil povprečno plačo v državi, nanjo pa so vezani tudi minimalni socialni prispevki za samostojne podjetnike in samozaposlene. A problem ni le v višjih plačah ali rastočih cenah življenjskih potrebščin in stroških: politika pozablja, da med drugim samozaposleni plačujejo dvakrat več za dolgotrajno oskrbo – v vlogi delavca in delodajalca – ter da so do nadomestil za bolniško odsotnost upravičeni šele od 31. dne dalje, kar pomeni, da prvi mesec izpada dohodka bremeni podjetnika.
Dilema, kako naprej
»Kot delavka bom z dvigom minimalne plače dobila 97 evrov več. Kot delodajalka pa bom za to dala 250 evrov več.« Tako preprosto in hkrati boleče je v objavi na družbenem omrežju facebook svojo realnost povzela ena od samostojnih ustvarjalk, ki se – tako kot številni samozaposleni, obrtniki in mikropodjetniki – te dni sprašuje, ali bo sploh še zmogla nadaljevati dejavnost. Ne gre za nasprotovanje višjim plačam. Ravno nasprotno. »Jaz bi vsakomur od nas dala po par jurjev,« še zapiše v objavi. A takoj doda ključno misel: »Žal stvar ne deluje tako.«
V svetu malega podjetništva namreč evro več pomeni zelo konkreten strošek. In ta strošek se ne konča pri plači zaposlenega, temveč se razširi na prispevke, davke, materiale, energente, najemnine in vse druge postavke, ki se v zadnjih letih močno dražijo. Če ji je posel letos omogočil, da si je izplačala vsaj minimalno plačo, je danes postavljena pred dilemo: ali podražiti svoje storitve ali zapreti vrata. In pri tem še zdaleč ni edina, saj so se pred podobno dilemo znašli številni mikro podjetniki po Sloveniji.
Za 1000 evrov neto mora zaslužiti dva tisočaka
Poglejmo še konkretne številke. Na blogu eSIMPLEE je objavljen izračun, po katerem mora normirani s. p. leta 2026 ustvariti mesečno najmanj 1726 evrov bruto prihodka, da mu v žepu ostane minimalnih 1000 evrov dohodka. A to je šele polovica zgodbe, razloga pa sta (vsaj) dva.
Prvič, normirani samostojni podjetnik, ki zasluži enako kot zaposleni z minimalno plačo, mora sam priskrbeti denar za izplačilo pravic in dodatkov, kot so regres, malica, bolniška od prvega dne, praznično delo, božičnica in tako dalje. Drugič, podjetnika poleg prispevkov za pokojninsko, zdravstveno, dolgotrajno oskrbo in druge obvezne postavke bremenijo še drugi poslovni stroški – prevoz, računi za internet, elektriko, ogrevanje – ter morebitna dohodnina. »Če želite realno pokriti stroške poslovanja, morate računati na približno 2050 evrov mesečnega zaslužka. Če pa si želite privoščiti še malico, dopust, bolniško odsotnost, prost dan ob praznikih ali božično darilo, ste z zaposlenim na minimalni plači izenačeni šele pri približno 2350 evrih mesečnega prihodka,« kažejo na blogu objavljeni izračuni.
Samostojni podjetniki, ki so lani za socialne prispevke odšteli 600,46 evra mesečno, bodo po prvih ocenah po dvigu minimalne plače k temu znesku dodali dobrih 50 evrov, kar skupno znese 657 evrov. Za razumevanje »podjetniške matematike« je pomembno vedeti, da ti zneski niso fiksni za vse, saj se višina prispevkov za socialno varnost pri polnem normiranem s. p. izračuna na podlagi dejanskega dobička in že plačanih prispevkov iz preteklega leta.
Podražitve tudi tam, kjer jih najmanj pričakujemo
Pred dnevi je ekonomist Bogomir Kovač v oddaji Odmevi na TV Slovenija poleg pozitivnih učinkov dviga minimalne plače – zaščite najranljivejših, ki z nizkimi dohodki komaj pokrivajo osnovne življenjske stroške, in povečane potrošnje, kamor se bo dodatni denar prelil – izpostavil eno ključnih posledic: da dvig minimalne plače ustvarja pritisk na višino drugih plač. Gre za pojav, ki ga ekonomisti imenujejo kompresija plač, ko spodnji plačni razred raste, ostali razredi pa ostajajo nespremenjeni. »Tako se v bistvu pritisk med dvigom minimalne plače in povprečno plačo postopoma zmanjšuje. Logično bi bilo, da to, kar smo naredili spodaj, prenesemo čez celoten plačni sistem,« je pojasnil Kovač. To pa pomeni pritisk na celotno plačno shemo tako v javnem kot zasebnem sektorju.
»Višji stroški dela v razmerah, ko se konkurenčni boj zaostruje, znižujejo konkurenčnost gospodarstva,« je še opozoril Kovač. Slovenija je izvozno usmerjena država, ki svoje strukture z višjo dodano vrednostjo ne more spremeniti čez noč. Stroške lahko zvišamo hitro, konkurenčnosti pa ne.
Dvig stroškov dela pa se ne bo ustavil pri podjetnikih. Višina minimalne plače namreč vpliva tudi za druge proračunske izdatke: od najvišjih in najnižjih nadomestil za brezposelnost, cene ure osebne asistence do letnega in zimskega regresa. Za celotni javni sektor dvig minimalne plače pomeni dodatnih 30 milijonov evrov za plače in dodatnih 50 milijonov evrov za zimski in letni regres. Kot je finančni minister Klemen Boštjančič v teh dneh že večkrat poudaril, pa bodo resorji morali ta sredstva najti znotraj svojih proračunov … Napovedi kažejo, da bodo že v prihodnjih mesecih sledile podražitve vrtcev, oskrbe, komunalnih storitev ter obrtnih in osebnih storitev, višji stroški dela na občinski ravni pa pomenijo tudi večje izdatke, ki se bodo prej ali slej prelili v cene za uporabnike … In krog je tako sklenjen: imamo višje plače na eni strani in višje življenjske stroške na drugi strani.
Da 1000 evrov ni dovolj, pa vladi te dni sporočajo iz Delavske koalicije, kjer zahtevajo, da se minimalna plača poviša na več kot 1100 evrov neto …
Kaj pa davek na dodano vrednost?
Medtem ko se krešejo mnenja o tem, kako visoka naj bo minimalna plača, da bi pokrila naraščajoče življenjske stroške, politika molči o rešitvi, ki bi dejansko razbremenila mesečni proračun ljudi: znižanju DDV oziroma davka na dodano vrednost. Za korak v tej smeri se je nedavno odločila sosednja Avstrija, ki bo 1. julija znižala DDV za izbrana osnovna živila na polovico, torej na pet odstotkov. Podobno je pri drugih sosedah: na Madžarskem in Hrvaškem znaša DDV na živila pet odstotkov, v Italija pa je za določena osnovna živila celo štiriodstoten. Ker smo globoko v predvolilnem času, ne preseneča, da so pri stranki NSi prejšnji teden sprožili spletno peticijo za znižanje stopnje DDV za 15 osnovnih živil z 9,5 na pet odstotkov.
A ne pustite se zavesti: politika, leva in desna, ostaja vsa leta gluha za razprave o znižanju DDV. Razlog je preprost: po podatkih ministrstva za finance in statističnega urada (Surs) predstavlja DDV s skoraj 40 odstotki eno največjih postavk v državnem proračunu (skupaj z dohodnino). In temu denarju se politika ne želi odpovedati, saj bi v nasprotnem primeru morala zategniti pas pri lastnih izdatkih in razsipnih državnih projektih.
V prihodnjih tednih bomo še neštetokrat slišali hvalisanje politikov, kako je Slovenija socialna država, ki ne pozablja na ranljive. Po drugi strani pa bodo ljudem zamolčali resnične razloge, zakaj številni projekti, kot je denimo ustreznejša obdavčitev lastnikov z več nepremičninami ali v tujini preverjene rešitve reguliranja nepremičninskega trga ostajajo po predalih ministrstev oziroma niti ne prestopijo pragov vladnih pisarn. Nepremičninski trg je namreč povsem izgubil kompas, zato si vse več ljudi s povprečno – ne minimalno – plačo težko privošči nakup stanovanja ali najemnino v osrednji Sloveniji, na Primorskem, Gorenjskem in še kje.
