Močan potresni sunek z intenziteto sedme stopnje po evropski potresni lestvici je v začetku junija zamajal domove vzdolž raške male prelomnice med Anhovim in Ilirsko Bistrico. Največ škode je povzročil na širšem Goriškem. Ljudje so ostali ujeti v ruševinah, seštevek poškodovanih se je bližal številki 50, zrušil se je viadukt, goriškemu gradu je grozila zrušitev, nekaj ljudi je bilo pogrešanih, v eni od stavb je vzplamtel požar, v knjižnici v Gorici so bili ogroženi dokumenti zgodovinske vrednosti. Na slovenski in italijanski strani je nemudoma steklo reševanje. »Ugotavljamo, da so razmere pretežke, da bi jih lahko obvladovale lokalne reševalne enote. Stekla je aktivacija dodatnih enot iz regije in države, za pomoč smo zaprosili tudi druge države. Logistični štab smo vzpostavili na letališču Roje tik za slovensko-italijansko mejo, tam zdaj za tuje reševalce pripravljamo bazo,« je razsežnosti potresa orisal Simon Vendramin, poveljnik novogoriških poklicnih gasilcev.
Vaja za 600 reševalcev
Na srečo je šlo zgolj za obsežno vajo v okviru mednarodnega sodelovanja GOin4Safety, v katerem je več kot 600 reševalcev iz Slovenije, Italije pa tudi iz Hrvaške in Nemčije na 30 različnih prizoriščih preverjalo usposobljenost in pripravljenost na skupno reševanje, če se takšen potres nekoč zares zgodi. Prvi mož slovenske civilne zaščite Srečko Šestan si pred takšnim scenarijem ne zatiska oči. »Živimo na potresno zelo ogroženem ozemlju in tega se včasih premalo zavedamo. Že vsaj deset let opozarjam, da bo treba potresno neodporne objekte sanirati,« je k odgovornosti klical lastnike stavb in tudi državo. Ob trenutnem stanju objektov bi simulirani potres, kakršnemu smo bili priča na vaji, za sabo samo na Goriškem pustil skoraj 400 milijonov evrov škode. »Ob tem pa tudi 20 smrtnih žrtev, več kot 70 poškodovanih in okoli 3000 ljudi brez strehe nad glavo,« je posledice simuliranega potresa z magnitudo 5,8 povzel profesor in strokovnjak s področja potresnega inženirstva Matjaž Dolšek, ko si je ogledoval vajo.
Nedaleč od novogoriške železniške postaje sta pod ruševinami novogradnje ostala ujeta zidarja. Vodja vaje je bil Aleks Plesničar, poveljnik gasilske enote Šempeter pri Gorici. »Pravkar smo reševali ponesrečenca, ujetega v ruševinah. Oskrbeli smo ga, mu namestili vratno opornico, prenesli na nosila in odpeljali z reševalnim robotom, ki ga imajo kolegi reševalci iz Italije,« je opisal reševanje in poudaril, da so skupne vaje z italijanskimi reševalci zelo dobrodošle. Niso se merili po moči in opremi, ampak iskali priložnosti, kako se lahko pri reševanju medsebojno dopolnjujejo. Poveljnica goriških gasilcev Cira Piscicelli je kasneje menila enako. »Medsebojno prijateljstvo in informacije si moramo izmenjati v času, ko ni izrednih razmer,« je poudarila.
Vse teklo, kot bi šlo zares
Evgen Leban, sicer član prostovoljnega gasilskega društva Tolmin, se je za to priložnost prelevil v ponesrečenca. S poškodovano nogo, opeklinami in drugimi poškodbami je med ruševinami čakal na pomoč. »Priznam, da so bile minute dolge, vse skupaj je postajalo vedno bolj klavstrofobično. Iz zunanjega sveta slišiš ropot, ne veš pa, kaj se dogaja. Reševalci, ki so me dosegli, so bili zelo strokovni, verjamem, da bodo to nalogo odlično opravili tudi v primeru, da bi se kaj takega zares zgodilo,« je po izkušnji ujetosti ostal optimist.
V Vrtojbi je zaradi posledic potresa zagorelo v eni od stavb. Stefan Marinković Funa, vodja delovišča, je gasilcem in drugim reševalcem, ki so prihiteli na pomoč, naštel težave: »Gre za večji objekt, ki se je zaradi potresa deloma porušil. V kleti je prišlo do požara, več oseb je ujetih.« Reševalci niso poznali ne scenarija ne števila ponesrečencev. Vse je potekalo, kot bi šlo zares.
Poklicni gasilec in koordinator vaje v Sloveniji Borut Mihelj je prepričan, da se je na potres prepozno pripravljati takrat, ko strese. Biti pripravljen po njegovem mnenju pomeni živeti v potresno varni stavbi, s pravilno vgrajenim pohištvom, vedeti, kaj storiti v primeru, ko nas potres ujame v sami stavbi, ter imeti urejeno potresno zavarovanje. In kaj je po treh dneh in 30 različnih reševanjih pokazala skupna meddržavna vaja? Da je po zaslugi medsebojnih poznanstev in prijateljstev med reševalci sodelovanje dobro, priložnosti za izboljšanje pa vseeno še kar nekaj, predvsem na institucionalni ravni.
