Policisti so te dni sporočili dobro novico v siceršnji seriji bolj slabih novic. Prijeli so domnevne napadalce na bankomate po Ljubljani (in najbrž tudi še kje drugje). O tem pišemo na četrti strani. Lep dosežek. Toda po drugi strani se je težko znebiti vtisa, da se občutek varnosti med ljudmi slabša.
Pomislimo samo na primer, ko je bila vsa Slovenija na nogah, ker je nekdo na spletnem forumu napovedal napad v šolah. Četudi so redki verjeli takšni napovedi, je vendarle vselej prisoten kanček dvoma. Česa takega si ne tako davno ne bi mogli zamisliti.
Ali pa primer moškega sredi mesta, ki drži v rokah nož, stoji tam kot lipov bog in nihče ne ve, ali bo zdaj zdaj zamahnil proti komu ali bo čakal, dokler ga ne primejo. Na srečo se je zgodilo slednje. Za nameček se je izkazalo, da je možakar to v preteklosti že počel. To je še posebej nerazumljivo.
Oboje kaže na določeno nemoč ali apatijo institucij, ki bi morale delovati in preprečevati.
Nadalje: kraje starejših na njihovih domovih sredi belega dne, vlomi sredi popoldneva, skupinsko »nakupovanje« v Šentjerneju, poročila o napadih na avtobusih in še bi lahko naštevali.
Če bi si drznili iskati rdečo nit vseh teh primerov, bi jo najbrž našli v tem, da se storilci preprosto niso bali, da se jim bo zgodilo kaj posebnega. Roka pravice jih očitno ne prestraši več.
Policisti sicer radi kažejo na statistiko in res bi lahko rekli, da pri nas še ni tako zelo slabo. Toda da gre na bolje, no, tega pa tudi nihče ne more trditi.
Občutek varnosti v naših krajih je pomemben, navsezadnje vpliva na splošno dobro počutje. To je tisti dober občutek, da lahko brez strahu stopimo pred vrata, z nasmehom pozdravimo sosede in pustimo svojim otrokom, da se prosto igrajo. To je neprecenljivo in marsikaj od tega smo že izgubili.
Zato ne bi bilo prav nič narobe, če kot družba opravimo razmislek, ali gredo stvari v pravo smer in kaj lahko storimo, da ne bi izgubili tega, kar morda še držimo za rep.
Če se o teh stvareh ne pogovarjamo, se vselej širi občutek, da gredo stvari po svoje in da smo pri tem povsem nemočni. Taki občutki nemoči pa ljudi potiskajo k skrajnostim, kar je, kot lahko vidimo te dni, splošen trend v evropski politiki in družbi. Si česa takšnega res želimo tudi pri nas?
