Kolegica me je te dni presenetila z naslednjo izjavo: širše javnosti dosežki slovenske znanosti ne zanimajo, na članke o njej na spletnih straneh ne klikajo, zakaj bi potem o tem sploh poročali. Izjava, ki da misliti, vendar se mi zdi po temeljitem razmisleku že v izhodišču hudo zgrešena.
Dobro, pustimo ob strani dejstvo, da je kolegica novinarka na nacionalki in da je, če že gledamo tako, prav ta medijska ustanova financirana z javnim denarjem z namenom, da poroča tudi o »manj atraktivnih« oziroma komercialno manj zanimivih tematikah. Mislim si, da gre morda prav v pomanjkanju tega zavedanja iskati razlog, zakaj je znanosti na nacionalki razmeroma malo, še posebej če jo primerjamo s športom, politiko, črno kroniko, raznovrstno zabavo ...
Ampak kot rečeno, že predpostavka, da dosežki slovenske znanosti javnosti ne zanimajo, se zdi zgrešena. Spomnim se besed legendarnega novinarja in urednika Toneta Janežiča (bil je eden ključnih mož medijskega buma devetdesetih let na Slovenskem), ko mi je kot začetniku dejal, da mora znati dober novinar napisati dobro zgodbo tudi o robniku pločnika. Janežič se je žal poslovil že pred več kot 20 leti, vendar mi njegove besede odmevajo še danes. Vsakič znova se mi namreč potrjujejo.
Če sledimo njegovi misli, lahko rečemo, da slovenska znanost v resnici ponuja nešteto zanimivih, uspešnih zgodb, ki lahko pozornost bralca, poslušalca ali gledalca prevzamejo. Že tako mi mnogi prijatelji tarnajo, da medijev ne spremljajo več posebej pozorno, ker je v njih ogromno negativizma, kar jih jezi in jim po nepotrebnem dviguje krvni tlak. Znanost pa, recimo, ponuja nešteto pozitivnih zgodb, ki kažejo na to, koliko zanimivih in prizadevnih ljudi je okoli nas – sodelujejo z vesoljskimi agencijami, pomikajo meje fizike in kemije, ustvarjajo materiale, o katerih še do nedavna niti sanjali nismo. Vse to v naši majhni Sloveniji.
Ključna pri tem je pravzaprav novinarska veščina do tematike pristopiti na način, da je zanimiva za javnost. Ali bi kliknili na zgodbo o našem rojaku, ki bo pomagal človeštvo popeljati na Mars? Ali o mladeniču, ki si prizadeva dognati resnico in tako doseči, da bodo morali na novo napisati učbenike za kemijo?
Resda so včasih zgodbe malce ezoterične, torej najširši javnosti težje razumljive, toda za to smo novinarji pravzaprav tu – da jih znamo napisati razumljivo in, kot bi bržkone rekel Janežič, atraktivno. Res je tudi, da se mnogi znanstveniki raje izogibajo pozornosti, toda novinar jih lahko navduši, spodbudi. Skratka, ne ezoteričnost, ne morebitna medijska sramežljivost, ne kaj drugega ne potrjujejo kolegičine uvodne zgrešene izjave.
Ali povedano drugače: če bi se mediji le malo bolj ozrli naokoli po znanstvenem področju, bi bilo v naših medijih veliko več zelo dobrih in pozitivnih zgodb.
