V sodobnem leksikonu vzgoje je pogosto mogoče naleteti na dva zanimiva izraza, ki morda zvenita bolj kot kmetijska mehanizacija in manj kot ljubeč odnos: helikopterski starši in starši kosilnice. Prvi nenehno brnijo nad glavami svojih otrok, pripravljeni na reševanje vsake manjše krize. Drugi, še bolj vpleteni, pa kot kosilnice ali snežni plugi hitijo pred otrokom in zravnajo vsako oviro, še preden se ta sploh pojavi.
Opazujemo generacijo staršev, ki usmerja šolanje svojih otrok, kot da gre za visoko tvegan poslovni projekt. Namesto otrok pišejo domače naloge, se pritožujejo zaradi nepravičnih ocen in, kar je najhuje, otrokom odvzamejo temeljno pravico – pravico do neuspeha.
Vendar obstaja drugačna pot, ki se v hrupu eAsistenta in viber skupin zaskrbljenih staršev pogosto izgubi.
Paradoks sodobnega starševstva je v tem, da bolj ko starši pritiskajo glede šole in ocen, manj vedo o resničnem življenju svojih otrok. Ko postane vprašanje »Koliko si pisal?« prvo in edino vprašanje ob prihodu domov, otrok dobi jasno sporočilo: moja vrednost je pogojena z mojim dosežkom. Šola postane bojišče, dom pa prostor zasliševanja.
Starši kosilnice mislijo, da otrokom pomagajo. Zdi se logično – če odstranimo stres zaradi slabe ocene ali konflikta z učiteljem, bo otrok srečnejši. Toda psihološka cena je visoka. Otroci, ki jim starši odstranijo vse ovire, ne razvijejo psihološke imunosti. Ne vedo, kako se pobrati, ko (in ne če) v življenju doživijo kakšen neuspeh. Ironično je, da ravno tista tesnoba, ki starše žene v pretiran nadzor, na koncu ustvari tesnobne in nesamostojne otroke.
Skrivnost bolj pristnega odnosa med staršem in otrokom bržkone tiči v tem, da starš doma ustvari varen pristan, ne pa kontrolnega stolpa. Ko otrok čuti, da ga starš ne bo obsojal zaradi slabe ocene ali napačne odločitve, se odprejo vrata komunikacije. To ne pomeni, da staršu ni mar za uspeh. Pomeni samo, da mu je odnos z otrokom pomembnejši od številke v redovalnici.
Biti starš, ki mu najstnik zaupa, zahteva neverjetno mero samodiscipline. Zahteva, da se ugriznemo v jezik, ko bi najraje pridigali. Zahteva, da ne kličemo v šolo ob vsaki krivici. Zahteva zaupanje, da bo otrok preživel tudi trojko ali celo enko in da bo ta izkušnja zanj dolgoročno več vredna kot petica, ki je posledica maminega posredovanja.
V svetu, kjer se uspeh meri v točkah, je težko stopiti korak nazaj. Toda če želimo vzgojiti otroke, ki nam bodo zaupali tudi takrat, ko bodo odrasli, in ki bodo sposobni sami krmariti skozi nevihte življenja, moramo včasih motor kosilnice ugasniti. Najboljši pokazatelj uspešnega starševstva namreč ni spričevalo s samimi odličnimi ocenami, pač pa je to tisti trenutek, ko se vašemu otroku zgodi nekaj groznega, on pa ne pomisli: »Oče me bo ubil,« temveč: »Moram poklicati očeta.«
