Mediji radi predstavljamo Slovenijo kot deželo izjemnih športnikov in ambasadorjev naše države v svetu, saj imamo svetovne zvezdnike, Tadeja Pogačarja, Luko Dončića, Anžeta Kopitarja in Janjo Garnbret, ki vsak v svojem športu pišejo zgodovino. Zgodovino pa so od nekdaj pisali tudi slovenski znanstveniki. Jožef Stefan je edini Slovenec, po katerem je poimenovan kakšen fizikalni zakon, to je Stefanov zakon o toplotnem sevanju, Jurij Vega je avtor svetovno znanih logaritemskih tablic, kemik Friderik Pregl je leta 1923 prejel celo Nobelovo nagrado za kemijo, ideje Hermana Potočnika Noordunga pa so bile temelj za sodobno astronavtiko.
Tudi danes imamo vrsto izjemnih raziskovalcev in raziskovalk, ki delujejo na različnih področjih znanosti. Računalničar Jure Leskovec je postal leta 2009 prvi Slovenec in eden najmlajših predavateljev na prestižni Univerzi Stanford, astrofizičarka Maruša Bradač je s svojo skupino odkrila najtemnejšo znano galaksijo, še iz časov, ko je bilo vesolje dojenček, klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj pa je svetovni glas pri ozaveščanju o podnebnih spremembah in soprejemnica Nobelove nagrade za mir.
V Nedeljskem dnevniku smo tudi v minulem letu predstavili nekaj izjemnih slovenskih znanstvenikov in znanstvenic, mladih raziskovalcev in raziskovalk ter vam na čim bolj poljuden način približali njihovo delo. Razlog je preprost: ker lahko njihove raziskave, dognanja in rezultati spremenijo naš svet na bolje. Ker so znanost, njena odkritja in zaupanje vanjo ključni za razumevanje kompleksnega sveta, v katerem živimo. In ker razumevanje kompleksnega sveta pomeni, da lahko v prihodnje kot človeštvo delujemo, kot je prav.
Če je vera človeka potrebna, da ohrani upanje v najtežjih trenutkih, šport, da dobi v svoje življenje nekaj igre, kultura, da napolni svojo dušo z nečim večjim od njega samega, potem je znanost pot k resnici. Le da mora znanost na tej poti pogosto kljubovati kapitalu, ki želi ohranjati status quo.
Znanstveniki imajo danes veliko težjo nalogo od športnikov, da dokažejo resnico. Slednji vržejo žogo na koš, ves svet vidi, kako je padla skozenj, in to je resnica. Ko je leta 1988 ameriški klimatolog James Hansen, takrat direktor Nasinega inštituta za vesoljske študije, pred ameriškim kongresom prvič opozoril politiko pred globalnim segrevanjem in katastrofalnim posledicam, njegovih besed ni nihče vzel resno. Nič drugače ni po 38 letih, podnebna resnica preprosto ne ustreza ustroju sveta, ki ga poganja naftna industrija, čeprav nam iz leta v leto bolj gori planet in se potaplja v lastni nečimrnosti.
