Pred nekaj leti smo se vozili po črnogorski obali z jasnim ciljem obiskati eno najboljših restavracij na območju stare skupne Jugoslavije, prestižno konobo Ćatovića mlini. Iz Kotorja, kjer smo prebivali, je do gostilne, ki stoji nad slikovitim izlivom sladke vode v morje, kar nekaj kilometrov in najeli smo taksi.
»Kam greste?« nas je vprašal petdesetletnik, ki je vozil utrujeno vozilo. In potem je bil presenečen, saj je to pri njih gostilna za bogataše. »Kuhajo predvsem za Ruse in Američane, ki jih pripeljejo iz Dubrovnika. Črnogorci si takšne gostilne ne moremo privoščiti,« je potarnal.
No ja, taksisti si nikjer na svetu ne morejo privoščiti dragih gostiln, smo si mislili, taksist pa nas je prehitel. »Nisem taksist. Taksi vozim samo dva meseca na leto, v sezoni, sicer sem profesor zgodovine,« je povedal učitelj na tamkajšnji srednji šoli.
Da se razumemo, Ćatovića mlini sicer ni poceni gostilna, a je za slovenske razmere zgolj malce nadpovprečna konoba. In kljub temu, da so imeli takrat res zanimivo ponudbo morskih jedi, pa tudi črnogorskih in francoskih vin, bi marsikje v Sloveniji jedli dražje, tudi dvakrat dražje.
V naših turističnih centrih nova turistična stvarnost enostavno počasi prehiteva možnosti domačih gostov. Kot je pred leti ugotovila koordinatorica Levice Asta Vrečko, si povprečna družina z dvema otrokoma s svojimi dohodki ne more več privoščiti obiska slaščičarne v središčih mest, kjer gradimo nekakšne turistične disneylande. Tako je v Ljubljani, na Bledu, v Kranjski Gori in na Obali.
Mogoče pa je rešitev v tem, da se tudi Slovenci, tako kot omenjeni črnogorski profesor, enostavno prilagodimo sodobnim trendom in za dva ali tri mesece začnemo opravljati druge, turistične poklice.
Denimo oddajanje sob – airbnb je konec koncev že postala prva oblika počitniškega dela, v gostinstvu potrebujejo natakarje, že samo znanje slovenščine je dovolj za takšen poklic.
Omenili smo taksiste, skoraj vsi imamo izpit za avto, marsikdo bi bil s svojim poznavanjem Slovenije lahko tudi turistični vodnik. Starejši bomo pregledovali vstopnice pri vhodih v muzeje in pred vožnjo z ladjico, atraktivnejši pa se lahko preskusijo v najstarejšem poklicu. Če bomo uspešni, bomo zaslužili dovolj, da bomo jeseni, ko se bodo ulice izpraznile, otroke peljali na tortico.
