Letos poleti pod masivom Mont Blanca, ki je prepreden z gondolami, turisti in alpinisti z vsega sveta. Območje, ki ga pozna ves svet. Na italijanski strani masiva leži dolina Val Ferret, na stotine ljudi jo v glavni sezoni obišče vsak dan. Brezplačni avtobusi, kdaj polni, kdaj pa sploh ne, neprekinjeno vozijo od Courmayeurja do zadnje postaje v dolini na skoraj 1800 metrih nadmorske višine. Zadnje štiri kilometre asfaltirane ceste je zaprte za promet. Za vse, tudi za tiste z globokim žepom. Pred znakom za prepoved prometa je urejeno parkirišče, tam so lesene mize in klopi ter sanitarije. Cena med glavno sezono 15 evrov na dan, pet, če spite v koči. Vsak naslednji dan parkiranja je za polovico cenejši od prejšnjega. Seveda je plačilo mogoče z gotovino. Pa domačini tarnajo, da bi lahko bile rešitve boljše!

Večina dolin, prelazov, cest, naravnih vrednot in izhodišč za v gore je v italijanskih Alpah brezplačnih ali pa so zneski simbolični, če le ne gre za slavno cesto pod gorovjem Tri Cine, kjer se lahko vštric peljeta dva avtobusa. Že samo prek meje v Zahodnih Julijskih Alpah se boste do planine Pecol pod Montažem (1500 metrov) pripeljali brezplačno po gladki asfaltirani cesti in tudi brezplačno parkirali. In koliko ljudi se pripelje vsak lep vikend tja gor, takih »ta hudih« planincev, ki brž odfrčijo v breg, kot tudi družin, ki otroke tiščijo v vozičkih.

Ampak ne tarnajmo. Kaj pa vedo Italijani!

Slovenija zadnja leta doživlja turistični bum. Bum pa dosegajo tudi cene, in to povsod, kjer malce zadiši po turizmu. Lakomnost je po koroni postala naša nova lastnost. Preseneča torej, da želi ta bum vsakdo, ki lahko, izkoristiti, tudi na račun narave?

Država se je vendarle zganila. Ministrstvo za naravne vire in prostor je jasno povedalo, da so naravne vrednote in zavarovana območja naravna danost, dostopna vsem, in da morajo ostati brezplačni, razen če drugače določi minister. Sotesk, slapov, gora … niso postavili ne župan, ne država, ne nadškof, ne direktor turizma, ne Janez Gorski.

Si predstavljate, da bi vam planinci zaračunali vsak kilometer planinske poti, ki so jo prostovoljno uredili? Dajte, no, kam pa pridemo, če izgubimo zdravo pamet?

Bo sprememba zakona o ohranjanju narave dejansko zaživela v taki obliki, kot se kaže sedaj, ali jo bodo različni interesi oklestili, bo država zakon izvajala ali bo tudi sama podlegla lakomnosti? To so vprašanja, na katera bomo čakali odgovore. Toda najbolj pozitivno je, da se je končno pokazal predvsem pogum po sistemski ureditvi tega področja.