Podatek, da je pri nas skoraj 600.000 ljudi brez (javnega) zobozdravnika, bi moral najbolj skrbeti odločevalce oziroma ustvarjalce zdravstvenega sistema. To, kar se dogaja, namreč ni nenadna kriza, ampak končna faza razpada sistema, ki je bil načrtovan in dopuščen desetletja. Pacient pa je danes njegov največji talec, ujet med bolečino in prazno denarnico.
Korenine sedanjega kaosa segajo v leto 1992, ko je bila z uvedbo koncesij ustvarjena iluzija izbire. V resnici sta se vzpostavila dva vzporedna svetova: javni, ki je bil sistemsko podfinanciran, in zasebni, ki je deloval po tržnih pravilih. Dokler je javni sistem vsaj približno deloval, je bila ta dvojnost znosna. A očitno je, da ni bil narejen, da zdrži.
Danes smo priča končnemu dejanju te drame. ZZZS vztraja pri tem, da povsem korektno dviguje cene in širi mrežo, a pozablja, da gasijo požar z vedrom vode, medtem ko je hiša že v plamenih. Cene, ki jih ponujajo, so po besedah zobozdravnikov koncesionarjev pod mejo vzdržnosti, kar jih sili v kompromise pri materialih ali v doplačila pacientov.
Komu naj verjamemo laični opazovalci? Pregovornemu pohlepu zobozdravnikov ali zavarovalnici? Pričakovali bi, da bi svoje povedali na ministrstvu za zdravje, ki je z zadnjo novelo zakona, ki zobozdravnikom s.p.-jem prepoveduje kopičenje dobička, po njihovem mnenju pa jim dejansko jemlje osebni dohodek, očitno zabilo še zadnji žebelj v krsto javnega zobozdravstva. Logična posledica je beg. Morda so želeli stvari urediti, a je za to žal že vsaj kakšnih deset let prepozno. V tem času so se namreč že pojavili številni zasebniki, ki (seveda za določen denar) hitro in temeljito spravijo zobe v red.
Tako se je ustvarila uničujoča spirala. Država ne zagotovi pogojev za delo v javni mreži, zato jo zobozdravniki zapuščajo. Čakalne dobe se daljšajo, kar paciente, ki si to lahko privoščijo, sili k dragim zasebnikom. To zmanjšuje pritisk na politiko, da bi uredila javni sistem, saj se premožnejši znajdejo sami. Tisti z nižjimi dohodki pa so prepuščeni na milost in nemilost sistemu, kjer je termin pri zobozdravniku vreden več kot dobitek na loteriji.
Problem torej niso »požrešni« zobozdravniki ali zgolj »nesposoben« ZZZS. Problem je v desetletjih politične ignorance, ki je dopustila, da je zdravje zob postalo luksuz, ki si ga lahko privoščijo le še tisti, ki imajo dovolj denarja.
Čas je, da prenehamo z lepotnimi popravki in priznamo: sistem je treba temeljito prenoviti. Pravica do zdravega nasmeha ne sme biti odvisna od debeline denarnice, ampak mora znova postati temelj javnega zdravja.
