Za Slovenijo bi lahko rekli, da je sicer majhna, če gledamo po ozemeljski velikosti, toda precej večja po vplivu in slovesu. Pomislite, nas je kakšnih dva milijona, toda kulturni, športni in intelektualni prispevek odmeva tako, kot da bi nas bilo najmanj 20 milijonov. Od športnih ameriških aren do filozofskih razprav v univerzitetnih dvoranah smo Slovenci že pokazali izjemne lastnosti.
Vzemimo najprej področje športa, ki ga tako radi omenjamo. Košarkarsko igrišče je postalo nekakšna izložba slovenskih talentov. Luka Dončić, rojen v Ljubljani, se je s svojo mešanico tehnične briljantnosti in kreativnosti povzpel do svetovne superzvezde ameriške košarkarske lige NBA. Goran Dragić, ki je bil prav tako dolgoletni steber več NBA-moštev in navdih igralcem doma, je pokazal, da si lahko slovenska vzdržljivost in odločnost izborita vidno mesto v eni najtežjih lig na svetu. Medtem je Anže Kopitar, zvezdnik hokejske lige, slovenskega duha prenesel na led. Njegov uspeh z Los Angeles Kings, vključno z zmagami v Stanleyjevem pokalu, je bil zelo opazen. Da ne omenjamo Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja. Ob vsakem uspehu o njiju in Sloveniji pišejo svetovni mediji. Skakalci, smučarji, šahisti … Še bi lahko naštevali.
Smo že omenili Aleksandra Čeferina, ki je na čelu evropske nogometne zveze Uefa že več kot osem let? In še nekaj časa bo.
Na področju idej in javnega diskurza je filozof Slavoj Žižek očaral občinstvo po vsem svetu s provokativnimi komentarji o politiki, kulturi in družbi. Njegova prisotnost na večjih univerzah in mednarodnih forumih – skupaj z njegovim neponovljivim slogom – ga je spremenila v pravi kulturni fenomen. Pogosto mu pripisujejo zasluge za to, da je v zahodni filozofski diskurz vnesel svež, izrazito vzhodnoevropski pogled, s čimer dokazuje, da lahko premišljena analiza še vedno premakne misli sredi vrveža sterilnega medijskega okolja.
Ali pa umetnost in literatura – od avantgardnega glasbenega kolektiva Laibach, mednarodno znanega po drznih in pogosto satiričnih reinterpretacijah sodobne kulture, do opevanega pesnika Tomaža Šalamuna. Slovenci znamo izzivati tudi umetniške meje.
Potem je tu Sevničanka Melania Trump. O njenem možu si lahko mislimo marsikaj, o tistem, kar kot prva dama in ženska doživlja, lahko sodimo po svoje – toda vseskozi se drži pokončno. Drznimo si reči, da je v njej ostala slovenska žilavost.
Svetovna prisotnost naših sonarodnjakov je bržkone več kot naključje in ni le seštevek dosežkov teh posameznikov. Upam si trditi, da je to tudi posledica, kot bi rekli, kulturnega etosa, ki temelji na odpornosti, ustvarjalnosti, težnji po nečem boljšem. V svetu, ki se pogosto ozira za največjimi ali najglasnejšimi, je primer Slovenije spodbuden. Kaže, da talent ne pozna meja in že najmanjši odri lahko prinesejo izjemne dosežke.
