Po prepovedi plastičnih slamic in vatiranih palčk, plastičnih krožnikov in pribora za enkratno uporabo, obveznem pritrjevanju zamaškov na plastenke prihaja z uredbo o embalaži in embalažnih odpadkih še postopno opuščanje nepotrebne embalaže, predvsem plastike, v gostinstvu in hotelirstvu. Plastične vrečice za porcije omak, medu, marmelad, olj … bodo morale do leta 2030 izginiti iz barov in hotelskih zajtrkovalnic, mini plastenke šamponov in losjonov pa iz hotelskih kopalnic.
Na prvi pogled se zdi, da v EU spet doktorirajo iz birokracije. Marsikdo bo bentil, da Evropejci ločujemo plastiko, nosimo bio vrečke in rešujemo svet s pritrjenimi zamaški, medtem pa na drugih koncih sveta gore odpadkov brez sortiranja končajo v jarkih, rekah in na divjih odlagališčih ter jih naposled dež in reke odnesejo v morje. Po ocenah se je v morjih in oceanih po vsem svetu nakopičilo že vsaj 160 milijonov ton plastike. Proizvodnja plastike – in z njo tudi odpadki – pa bo tako naraščala, da bo leta 2050 v morju po teži več odpadne plastike kot rib, so že pred časom napovedali v Svetovnem gospodarskem forumu.
Plastika je pač glavna spremljevalka človeštva. Brez nje bi si težko predstavljali sodobno medicino, avtomobile, telefone, računalnike, shranjevanje vode in hrane, električno izolacijo … Pa še tako poceni in obstojna je. In prav zaradi tega je postala okoljski problem brez primere. Ne izgine še več sto let, potem ko jo odvržemo, ostaja v okolju in se drobi v mikroplastiko.
Zato je absurdno, da plastiko množično uporabljamo tudi za izdelke, ki jih potrebujemo zgolj nekaj minut. V tem je evropska uredba o embalaži pomembna. Seveda ne bo rešila oceanov, poskuša pa poseči v nesmiselno plastiko iz potrošniške logike, po kateri proizvedemo, zapakiramo, uporabimo in zavržemo.
Lahko pa pri sebi naredimo majhen korak naprej, namesto da iščemo krivce za smeti v Aziji, Afriki, Albaniji. Večina odpadkov, ki jih prostovoljci poberejo na čistilnih akcijah po slovenskih rekah, obali in morju, je naših in to niso smeti, ki bi jih naplavilo k nam iz držav tretjega sveta: naši zabojčki, igrače, ribiške mreže, sladoledne žličke, plastenke, plastični kozarčki, ovitki prigrizkov, cigaretni ogorki … Plastike s plaž ne bomo rešili drugače, kot da se nekdo skloni, jo pobere in odloži v koš za plastične odpadke ter tako prepreči, da bi razpadla na mikroplastiko in v morje sproščala strupene snovi. Ni treba veliko truda. Če vsak pri odhodu s plaže poleg svojih odpadkov mimogrede odnese nekaj kosov, ki jih je odvrgel nekdo drug ali jih je naplavilo morje, bo vsaj naše okolje malo lepše in čistejše, kot je bilo: za morske živali in za nas.
